Leteča trdnjava strmoglavila na jožefovo

Zgodba sega v leto 1944, na praznik sv. Jožefa, 19. marca, ki so ga nemški okupatorji celo dovolili praznovati. Ker se za praznike ne spodobi, da bi se ukvarjali s težjimi opravili, so se ljudje držali doma. »V zadnjih tednih so se po deveti uri pojavljale prve eskadrilje zavezniških bombnikov in letele proti severu. Ta dan bombnikov niso spremljala lovska letala. Nebo nad nami so preletele že kakšne tri formacije zavezniških letal, nenadoma pa so se kot ose pojavili nemški messerschmitti. Prileteli so iz smeri Celja in povsem nizko in bliskovito švignili navzgor. Nastala je huda zračna bitka, ki je trajala približno deset minut. Opazovali smo, kaj se bo zgodilo. In res se je kakšnih pet ali šest bombnikov obrnilo nazaj proti jugu in čez nekaj časa smo slišali silne detonacije odvrženih bomb. Nemški lovci so odleteli. Toda ista slika se je ponovila čez kakšno uro. Bližalo se je poldne, prihajale so nove in nove formacije zavezniških letal. Nekaj minut čez 12. uro se je vrnilo vseh deset nemških lovcev, ki so se nižje nad Savinjsko dolino prerazporedili. Nekaj jih je nizko letelo proti severu, nekaj proti zahodu, en sam pa je priletel zelo nizko nad Polzelo in se na polovici poti proti Šmartnemu bliskovito pognal skoraj navpično proti ameriškim bombnikom. Nastalo je strahovito pokanje. Svetleči izstrelki so parali nebo. Eden od bombnikov je nenadoma zagorel. Videl se je belosiv dim, zadnji del letala se je odlomil, prednji del z motorjem pa je začel v spirali padati. Zdelo se nam je, da bo letalo padlo prav na nas, tisti, ki so dramo spremljali od drugod, so imeli podobne občutke. Letalo je strmoglavilo kakšen kilometer stran od nas in začela se je tekma, kdo bo prej na prizorišču,« se je pred leti spominjal zdaj že pokojni Jože Berdnik.

Tri metre nad glavo

Konrad Brunšek, ki je bil takrat star manj kot dve leti, se je pozneje lotil proučevanja tega dogodka. Letalo, ki je strmoglavilo, bi ga namreč skupaj s starši kmalu ubilo, saj jih je preletelo tri metre nad njimi. Ameriškega bombnika po pričevanju ljudi ni zadel nemški lovec, ampak protiletalska nemška obramba v okolici Celja. Že zadet je še nekaj časa letel, nato pa je nad Savinjsko dolino v smeri proti Andražu naenkrat postal žareča gmota. Prvo krilo je odpadlo pod Sevčnikom, iz letala so nato odvrgli bencinske sode. Kmalu zatem je v bližini Gričarjevih odpadlo še drugo krilo. Blizu Brškovih oziroma pri Grebenškovi zidanici je odpadel rep. V Grebenski goši so padli na zemljo še preostali del trupa in trije motorji, en motor pa je pristal v Tomažiški goši,« nam je povedal Konrad.

Mrtve padalce so dan ali dva po strmoglavljenju pokopali na andraškem pokopališču. Po vojni, 23. novembra 1946, so njihove posmrtne ostanke izkopali in jih odpeljali v Beograd, od tam pa v njihovo domovino ZDA. Še pred 15 leti ni bilo znano, kdo so bili mrtvi člani posadke, vztrajnemu raziskovalcu Konradu Brunšku pa je uspelo priti do nemškega dokumenta, napisanega na braslovški žandarmeriji, ki razkriva identiteto petih letalcev, trije pa so v dokumentu omenjeni kot neprepoznavni. Za celotno posadko, ki je bila na letalu, pa je imena in priimke prek ameriškega vojnega atašeja v Ljubljani pridobil bližnji Konradov sosed Igor Verdev, ki ga zanima druga svetovna vojna in še zlasti vojno letalstvo. Po Igorjevi zamisli je narejena tudi spominska plošča na obzidju andraškega pokopališča, ki so jo odkrili leta 2014.

Umrlo osem mladih mož

»Posadka na sestreljenem bombniku je bila mlada. Fantje so bili stari od 21 do 25 let. Samo eden je bil že poročen. Vseeno pa je bila to izkušena posadka. Pilot in strelci so imeli za sabo že od 25 do 44 bojnih poletov, kopilot, bombardir in navigator pa 3 oziroma 4. Leteli so na letalu B-17 leteča trdnjava, ki so mu dali ime Dark eyes, kar je po naše Temne oči. Letalo je bilo štirimotorni bombnik in je bilo zgrajeno leta 1941 v tovarni Boeing. Že prej je imelo 56 bojnih poletov s 301. bombniško skupino. Z drugo bombniško skupino v okviru petnajste zračne sile pa je imelo še 24 bojnih poletov. Skupaj torej 80. Mnogi so bili tudi nad ozemljem nekdanje Jugoslavije, celo nad Mariborom, za katerega vemo, da je bil med drugo svetovno vojno najbolj bombardirano in uničeno mesto v Jugoslaviji,« nam je razložil Verdev.

Igor Verdev s svojim očetom in deli strmoglavljenega letala Foto: Darko Naraglav

Žalostno usodo posadke danes poznamo. Osem članov je tistega dne pred 70 leti umrlo. Dva sta se rešila s padali, a zajeli so ju Nemci in sta konec vojne dočakala v ujetniških taboriščih. Nista imela sreče kot 303 ameriški letalci, ki so jih rešili slovenski partizani in so bili potem s pomočjo zavezniških letal iz baz na osvobojenem ozemlju prepeljani nazaj v svoje baze.

»Danes člani te posadke počivajo v rodni grudi v ZDA, dva pa na ameriškem vojaškem pokopališču v Firencah v Italiji. Tudi dva, ki sta strmoglavljenje preživela, sta že pokojna. Nanje in na njihova medvojna dejanja pa nas bo spominjala ta spominska plošča v kraju, kjer je osem od njih končalo svoje mlado življenje,« je še povedal Verdev in pokazal dokument, ki ga je prejel od ameriškega vojnega atašeja Richarda C. Runerja in na katerem so zapisana imena vseh članov posadke: Herman S. Lavine, George J. Seamans, Virgil Lazar, Robert R. Cary, Arthur L. Hyatt, Michael A. Croccia, Oskar Rome, Harold E. Hansen (umrli ob strmoglavljenju) ter Louis Boehm in Kenneth C. Cook, ki sta bila ujeta. Kenneth je umrl leta 1964, Boehm, ki je napisal tudi knjigo o tem dogodku, pa leta 2007. Z njegovim sinom je Verdev navezal stik.

Oblaki prekrižali načrte

»Petnajsta zračna sila, ki ji je pripadala tudi posadka strmoglavljenega bombnika B-17, je bila ustanovljena v Tuniziji 1. novembra 1943. Do konca vojne je delovala na tako imenovanem sredozemskem operacijskem območju. Svoje poveljstvo je imela v Foggii v južni Italiji, njen namen pa je bilo razbremeniti osmo zračno silo, ki je bila nameščena v Angliji in so ji bili sredozemski cilji preveč oddaljeni. Marca 1945 je izvedla napad na Berlin, njeni glavni bojni cilji pa je bilo uničenje naftnih polj v Romuniji, ki so nemškemu rajhu zagotavljala okoli 35 odstotkov potreb po gorivu, uničenje letalskih tovarn in letališč, transportnih komunikacij in vojaških ciljev na tleh. Pri teh nalogah je petnajsta zračna sila porabila 303.842 ton bomb, ki jih je na cilje v devetih državah odvrgla na 148.955 bojnih poletih. Poleg tega da je prepolovila transportno omrežje na območju svojega delovanja, skoraj ustavila proizvodnjo goriv in izdatno pomagala zavezniškim enotam na terenu, je uničila tudi 6282 sovražnih letal v zraku in na tleh. Žal pa so imeli ti uspehi tudi svojo ceno. Petnajsta zračna sila je izgubila 3364 letal in 21.671 ljudi. V te izgube so všteti padli, ranjeni, ujeti in pogrešani letalci,« je še poudaril Igor Verdev.

»Devetnajstega marca 1944 je bila nedelja, a za letalce in preostalo osebje petnajste zračne sile ni bila prosta. Ob desetih dopoldne so v zrak poslali 234 bombnikov in več kot 100 lovskih letal za spremstvo. Primarni cilj napada je bila tovarna krogličnih ležajev Steyr v Avstriji. Ta cilj je bil zaradi prekritosti z oblaki neprimeren za bombardiranje, zato so izbrali sekundarne cilje: Celovec, Gradec, Metković in Knin. 96. bombniška eskadrilja je poletela nad Celovec, bolj natančno nad celovško letališče, a cilja ni dosegla. Bila je ena od 17 bombniških posadk, ki so bile tisti dan sestreljene. Nemško letalstvo in protiletalska obramba sta bila zelo natančna. Izgubljeno je bilo tudi eno lovsko letalo. V zraku pa jim je uspelo uničiti 30 nemških lovskih letal,« je sklenil Igor Verdev.

Ameriški bombnik B-17, ki so mu rekli tudi leteča trdnjava. Foto: wikipedia