Letos mineva 60 let od atentata na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja
Dvaindvajsetega novembra 1963 ob pol enih popoldne so v Dallasu v Teksasu odjeknili streli, ki so pretresli svet. Med vožnjo v odprtem avtomobilu v družbi žene Jackie in teksaškega guvernerja Johna Connallyja ter njegove žene Nellie je bil ubit ameriški predsednik John F. Kennedy, na kratko imenovan JFK. Čeprav so že slabo uro po atentatu prijeli njegovega morilca Leeja Harveyja Oswalda, je ozadje atentata tudi po šestih desetletjih in številnih uradnih preiskavah, da o neuradnih niti ne govorimo, še vedno neznano, saj je Oswalda le dva dni pozneje ustrelil lastnik nočnih klubov Jack Ruby. Ta je umrl leta 1967 in skrivnost odnesel v grob.
Umor in teorije zarot
Bere se kot šundovski krimič, a dejansko je vsa zgodba okoli Kennedyjevega umora tako zapletena in nenavadna, da je sprožila celo vrsto teorij zarote, češ da Oswald ni bil edini strelec, da je za umorom stala mafija, da je atentat organizirala ameriška Centralna obveščevalna agencija (CIA), da je bila vanj vpletena gejevska scena iz New Orleansa, da je umor organizirala vojaška industrija, da je za njim stal podpredsednik Lyndon Johnson, da je atentat izvedel komunistični režim kubanskega voditelja Fidela Castra, da ga je pripravila ruska tajna služba KGB. V ZDA je bilo o atentatu na Kennedyja menda spisanih okoli 2000 knjig, ki obdelujejo vse mogoče teorije zarote, zgodbe pa se je lotil tudi znani ameriški režiser Oliver Stone v filmu JFK.
Čeprav so v zadnjih letih ameriške oblasti objavile na kupe uradnih dokumentov o atentatu na Kennedyja, pri čemer naj bi bilo razkritih že 99 odstotkov vseh papirjev, pa naj bi določeni deli dokumentacije o atentatu zaradi »državne varnosti« ostali zaprti za javnost še do leta 2039. Vprašanje je, ali bo javnost sploh kdaj izvedela, kaj se je dejansko zgodilo.
Njegovo ime je ostalo
Po umorjenem predsedniku so poimenovali Vesoljski center Kennedy na Floridi, mednarodno letališče JFK v New Yorku, enega izmed Salomonovih otokov v Oceaniji, letalonosilko USS John F. Kennedy, goro Mount Kennedy v Kanadi ter številne ulice, avenije, stavbe in spomenike po vsem svetu, v Bostonu stoji predsedniška knjižnica z njegovim imenom.
Kdo je bil JFK
John Fitzgerald Kennedy se je rodil 29. maja 1917 v Brooklynu v zvezni državi Massachusetts v premožni družini irskega rodu z močnimi političnimi zvezami, nekateri bi rekli tudi sumljivimi, saj se je več njegovih prednikov, vključno z očetom Josephom P. Kennedyjem, ukvarjalo s prodajo alkohola, natančneje uvozom škotskega viskija, pri čemer jim je marsikdo očital tihotapljenje alkohola v času prohibicije na začetku prejšnjega stoletja, nihče pa jim tega ni dokazal.
Jack, kakor so pravili mlademu Johnu, je zgodnja leta užival v izobilju skupaj s še osmimi brati in sestrami, čeprav so se zaradi očetovih poslov pogosto selili in je zamenjal celo vrsto šol. Že zgodaj so ga mučile zdravstvene težave, zaradi česar se je moral posloviti od velike ljubezni – ameriškega nogometa. Po končani srednji šoli se je vpisal na Univerzo Princeton, a se je pozneje prepisal na Harvard, vmes potoval po Evropi in pomagal očetu, ki je bil ameriški veleposlanik v Veliki Britaniji, dokler ga niso na tiho odpoklicali z Otoka, ker je tedanjemu predsedniku ZDA Franklinu Delanu Rooseveltu odsvetoval, da bi podprl Britanijo v boju z nacistično Nemčijo.
Mladi Kennedy si je leta 1940 pri športu poškodoval hrbtenico. Pozneje je preživel tri težke operacije in do smrti nosil steznik za hrbtenico ter ortopedske čevlje; mimogrede, prav steznik mu je ob atentatu v Dallasu menda preprečil, da bi se po prvem strelu sklonil tako kot guverner Connally. Poleg tega so ga mučile alergije in astma, diagnosticirali so mu tudi addisonovo bolezen (okvara nadledvične žleze), zaradi katere je bil kronično utrujen, vendar je zdravstvene težave uspešno skrival pred javnostjo.
Spomladi 1941 se je prijavil v mornarico, a ga zaradi šibkega zdravja najprej niso sprejeli. John ni obupal, trdo je treniral in bil čez slabega pol leta sprejet v šolo za mornariške rezervne oficirje. Leta 1942 je že sodeloval v bojih v Južnem Pacifiku, kjer si je leto pozneje prislužil odlikovanje za junaštvo, ko je rešil posadko svojega patruljnega čolna. A junaško dejanje je imelo hude telesne posledice, poleg tega je staknil še malarijo.
Odhod v politiko
Kmalu po Johnovi vrnitvi domov je družino Kennedyjev doletela tragedija: umrl je najstarejši sin Joe. To je močno vplivalo na Johnovo kariero: želel si je postati pisatelj ali profesor, tako pa se je moral podati v politične vode. Najprej je moral počakati na častni odpust iz mornarice, nakar je nekaj časa delal kot dopisnik iz povojne Evrope, pri čemer je pokrival tudi Potsdamsko konferenco. Po vrnitvi domov se je začel udejstvovati v politiki in leta 1947, še pred dopolnjenim 30. letom, vstopil v predstavniški dom ameriškega kongresa. Zaslovel je kot svojeglav, a načelen politik, ki je glasoval po svoji vesti, in ne po liniji (demokratske) stranke. Kongresnik je bil do leta 1953, ko je prestopil v senat.
Med kampanjo leta 1951 je spoznal Jacqueline Bouvier iz ugledne newyorške družine, a romanca sprva ni trajala, saj je bil prezaposlen s kampanjo, Jackie pa je šla študirat v Francijo. Po njeni vrnitvi domov sta se spet začela dobivati in se 1953. poročila. Za zvezo se je ogreval tudi ata Kennedy, saj družina kljub bogastvu še ni bila cenjena v visokih krogih, pa tudi sine ni bil ravno menih. V življenju je imel nešteto skrivnih in manj skrivnih romanc, med drugim tudi s hollywoodskima zvezdnicama Marylin Monroe in Marlene Dietrich.
Naslednji dve leti mu nista bili naklonjeni, saj je imel hude težave s hrbtenico, zaradi česar je bil priklenjen na posteljo, prestal je tudi dve operaciji. V tem času je napisal knjigo Profili poguma (angl. Profiles in Courage), zbirko senatorskih portretov, v kateri je opisal zgodovinske odločitve senatorjev ZDA, ki so glasovali proti večinskemu mnenju in s tem tvegali kariero. Knjiga še dandanes spada med klasike politične literature, Kennedy pa je zanjo leta 1957 prejel Pulitzerjevo nagrado, najvišje ameriško književno priznanje.
Leta 1957 je za knjigo Profili poguma prejel Pulitzerjevo nagrado.
Naslednji korak – predsedniški stolček
Leta 1956 se je vrnil v senat in sprejel ponudbo, da bo kandidiral za nominacijo za bodočega podpredsednika ZDA, a na demokratskem kongresu v Chicagu doživel prvi politični poraz. Pozno poleti 1956 se je tolažil na jadranju po Sredozemlju, Jackie pa je septembra rodila mrtvorojeno hčer. John je bil več dni nedosegljiv, tako da je Jackie v bolnišnici tolažil njegov brat Robert. Po očetovem posredovanju se je le vrnil domov k ženi, nakar se je vrnil tudi v politiko in leta 1958 spet osvojil stolček v senatu.
Januarja 1960 je napovedal predsedniško nominacijo, čeprav se je demokratska elita spraševala, ali je mladi in neizkušeni Kennedy res najboljša izbira za predsedniškega kandidata; povrhu vsega je bil še katolik v večinsko protestantski državi. A za njim je stala močna družina, ki je vse napore vložila v kampanjo, Kennedy pa je osvajal volivce s šarmom in svežino. Prvič v zgodovini ZDA so izvedli televizijsko soočenje predsedniških kandidatov, kar je pred 70 milijoni gledalcev izkoristil sproščeni in samozavestni Kennedy proti zadržanemu in resnemu republikancu Richardu Nixonu. Novembra 1960 je s tesno večino zmagal na predsedniških volitvah in 21. januarja 1961 prisegel kot 35. predsednik ZDA. V kratkem in navdihujočem inavguracijskem govoru je izrekel slavne besede: »Ne sprašujte, kaj lahko vaša država stori za vas, vprašajte se, kaj lahko vi storite zanjo.«
Televizijsko soočenje med Kennedyjem in Nixonom je bilo prvo v zgodovini ZDA.
Američani so ga doživljali kot politika, ki je veliko obetal. V času predsednikovanja je zastavil vrsto ekonomskih in socialnih reform (večina je bila sprejetih šele po njegovi smrti), boril se je proti rasni diskriminaciji in segregaciji, napovedal je odhod človeka na Luno, hkrati pa je bil kljub velikim besedam o miru odgovoren za dotlej največje oboroževanje ZDA v času miru.
V času njegovega predsednikovanja je bila hladna vojna s Sovjetsko zvezo na višku, kar se pokazalo z gradnjo berlinskega zidu leta 1961 in neuspelo invazijo kubanskih emigrantov na Kubo v Prašičjem zalivu istega leta. Vrhunec je dosegla s kubansko raketno krizo leta 1962, ko so sovjeti na Kubi, kjer je komunistični voditelj Fidel Castro leta 1959 prevzel oblast, začeli postavljati oporišča za balistične rakete, ki bi lahko dosegle ZDA. Kennedy je uvedel pomorsko blokado Kube, svet pa se je znašel na robu jedrske vojne. A zmagala je diplomacija in sovjeti so umaknili rakete s Kube (v zameno za umik ameriških raket iz Turčije, kar se je razvedelo šele pozneje). Z uspešno rešitvijo kubanske krize je njegova javna podpora narasla na 75 odstotkov. A kljub priljubljenosti doma in po svetu – bil je prvi ameriški predsednik, ki je obiskal Zahodni Berlin in izrekel znamenite besede »Ich bin ein Berliner« – mu ni uspelo preprečiti vojne v razdeljenem Vietnamu. In čeprav so ZDA politično, ekonomsko in vojaško podpirale Južni Vietnam (v času Kennedyjevega predsednikovanja je število vojaških »predstavnikov« v Južnem Vietnamu zraslo z 900 na 16.000), rešitev vietnamskega vprašanja ni bila na vrhu dnevnega reda do leta 1963, ko je izjavil, da morajo ZDA aktivno sodelovati v obrambi Azije (pred komunizmom).
Kennedy je bil konec leta 1963, ko se je odpravil v Teksas, delno že v volilni kampanji za ponovno izvolitev. Pot v Teksas je bila zelo pomembna, saj je bila demokratska stranka v tej zvezni državi razdeljena na liberalno in konservativno strujo. Za zmago v Teksasu in pridobitev elektorskih glasov sta bila nujna pomiritev znotrajstrankarskih nasprotij in enotnejše glasovanje volilne baze, k čemur naj bi pripomogel prav Kennedyjev obisk.
A njegovo pot so končali streli. In rodil se je mit.
