Ljubezen je najbolj razdiralna sila v vesolju
Umetniški kolektiv Laibach je izjemno prepoznaven tako v tujini kot doma. Vedno raziskuje meje mogočega, tako umetniško kot politično, kajti politika je najvišja umetnost. Nedavno so očarali Slovenijo z izvirno izvedbo pesmi domoljubnih duhovnikov Matije Zemljiča, ki je napisal besedilo, in Jakoba Aljaža, ki je napisal glasbo. Svet pa so osupnili z napovedjo koncerta v Kijevu. Žal je bil ta odpovedan, bodo pa 21. aprila nastopili v ljubljanskem Kinu Šiška. Pogovarjali smo se s člani skupine Laibach, ki vedno odgovarjajo kot kolektiv.
Ste bili v skupini Laibach zelo razočarani, ker je bil vaš koncert Eurovision v Kijevu odpovedan?
Bili smo razočarani, ker smo enkrat po dolgem času imeli poštene namene. Ampak, kot pravijo Rolling Stones – You can't always get what you want (Ne moreš vedno dobiti vsega, kar si želiš). Včasih pač udarimo tudi mimo.
Čeprav je bila vaša podpora obrambnemu boju Ukrajine povsem jasno izražena, je napoved koncerta vendarle razdvojila ukrajinsko javnost. Vas je to presenetilo?
To nas ni preveč presenetilo, ker imamo že nekaj izkušenj z ukrajinsko publiko, pa tudi Laibach sam po sebi še vedno tako ali drugače vznemirja javnost. Pravzaprav povsod, kjer se pojavimo, razdvajamo publiko, ampak to se nam zdi v bistvu smiselno.
Predvidevam, da še vedno načrtujete koncerte v Ukrajini, kjer ste že nastopili.
Seveda še nismo popolnoma obupali, in če bo volja za naš koncert tudi na njihovi strani, se bomo z veseljem odzvali. Tudi ko smo prej nekajkrat nastopili v Ukrajini, prvič sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, je šlo vedno kaj narobe, pa tudi naš koncert v Kijevu tik pred vojno je zaradi slabe organizacije na njihovi strani odpadel, tako da imamo s to državo še neporavnane račune.
Po drugi strani pa ste v Sloveniji s svojo različico pesmi Oj, Triglav, moj dom navdušeno združili slovensko javnost, da je to mnoge presenetilo.
Ja, tudi to znamo, če smo posebno dobre volje in se tako odločimo. Tokrat smo se, ker se kdaj pač raznežimo in nas zagrabi domoljubje.
Očitno so bili citre, Silence, Tomi Meglič, Severa Gjurin in Laibach tako učinkovita kombinacija, da ste bili všeč celo tistim, ki vas ne marajo.
Na to smo še posebno ponosni; lahko je seveda biti všeč tistim, ki te marajo, bistveno težje pa je obratno. Ampak tudi mi ne maramo vedno vse naše publike, pa ji vseeno igramo in v tem smislu ne delamo segregacije.
Verjetno je bil vaš nastop v Planici za mnoge prvi, ko so vas videli in slišali.
Za tiste mlajše verjetno res. Starejši pa se nas spomnijo še iz časov, ko je bilo na televiziji mogoče gledati samo dva programa, in takrat nas je bilo težko spregledati, ker je vsa republika govorila o tem ...
Tako posnetek z odprtja svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju kot odličen animirani video za to skladbo imata iz dneva v dan več pogledov.
Kaj naj rečemo, lepo, da je tako. Skladbe smo se lotili iskreno in res nas veseli, da je povzročila nekaj kolektivne katarze in poenotila narod. Še kdaj bomo poskusili kaj podobnega, ne bi pa radi preveč kičarili zaradi tega.
Vedno ste bili zelo zahtevni pri vizualizaciji lastne umetniške vizije, mar ne?
Ja, trudimo se v to smer. V teh časih pač sama glasba ni dovolj. Mi tako in tako izhajamo iz vizualnega sveta, ta je bil pri Laibachu v resnici prej kot zvok. Počasi pa se je potem vse skupaj združilo v eno.
Vedno ste bili zelo domoljubni in državotvorni, čeprav so vam vašo celotno kariero očitali pomanjkanje tega.
Hja, svojega domoljubja pač nismo kazali z vihtenjem zastave. Domoljubje ni samo prepričanje, da je ta država boljša od vseh drugih, ker smo se v njej slučajno rodili, ampak je tudi pripravljenost kritizirati državo in njeno vlado, kadar se ta moti. Mi tega sicer nismo počeli, ker se ne ukvarjamo z dnevno politiko, smo pa posredno ščuvali druge.
Kdaj se pač raznežimo in nas zagrabi domoljubje.
Lani ste se poklonili enemu najbolj drznih poetov Leonardu Cohenu. Njegov album Future iz leta 1992 je pomenil radikalno spremembo njegovega glasbenega izraza in velik glasbeni korak naprej. Vi ste laibachizirali naslovno skladbo Future, in ta je še vedno srhljivo aktualna.
Res je, ta njegova skladba iz leta 1992 je bila za nas vedno inspirativna in končno smo se odločili, da jo predelamo in interpretiramo po svoje. Danes mogoče deluje še bolj aktualno kot včasih.
Nedavno ste izdali šarmanten EP s hipijevskim krikom Love is Still Alive, kjer je ta skladba v osmih različicah. Je poklon tako Johnnyju Cashu, Jeanu Michelu Jarru, skupinam Kraftwerk in Suicide in zasedbam inštrumentalnega space rocka. Kaj vas je prijelo, da ste se tega lotili?
Nosilna skladba Love is Still Alive je pravzaprav zaključna skladba v znanstvenofantastični filmski komediji Iron Sky – The Coming Race, ki govori o koncu sveta in o zadnjih preživelih primerkih človeške rase, ki na napol razpadli vesoljski ladji tavajo po našem osončju v upanju, da bodo dosegli Mars, kjer naj bi nadaljevali človeško civilizacijo. Zmanjkuje jim vode in hrane, edino, kar jih še drži pri življenju, je moč ljubezni. Ljubezen je pač največja – a tudi najbolj razdiralna sila v vesolju. Prek nje življenje vedno najde pot, a na koncu se vedno konča s smrtjo. Pričujoči EP osmih verzij ene in iste skladbe je naš poklon vesoljskim glasbenim žanrom, obenem pa je to glasbena osnova vesoljske kompjuterske igrice, ki jo pripravljamo. Vse skupaj pa je še napoved našega novega albuma z glasbo iz filma Iron Sky – The Coming Race, katerega izid bo v naslednjih mesecih.
V okviru turneje The Coming Race – Love is Still Alive boste 21. aprila nastopili v Kinu Šiška. Kakšen program boste pripravili?
Koncert v Kinu Šiška je del evropske turneje ob izidu EP Love is Still Alive, na kateri se predstavljamo s programom, ki poleg tega albuma vključuje tudi nekaj skladb z drugih aktualnih albumov, ki smo jih izdali v zadnjih nekaj let. Seveda bo zraven tudi kakšna starejša skladba, pa tudi kakšna še neobjavljena. Med temi bo izstopala predvsem nova skladba The Engine of Survival, ki uradno še ni izšla, bo pa kmalu.
Pripravljate serijo novih izdaj, prva je bila Skice iz Rdečih revirjev, neke vrste vrnitev v Trbovlje?
Skice iz Rdečih revirjev oziroma Sketches of the Red Districts smo objavili 1. januarja letos. Gre za precej drzen in odlično ocenjen album zvočnih »skic« iz Rdečih revirjev, ki se nanašajo na formativni začetek skupine Laibach v Trbovljah ter na zgodovinski konflikt Orjune s trboveljskim proletariatom 1. junija 1924.
