Ljudje so me prepogosto dajali na tnalo
Ena najbolj znanih slovenskih igralk je članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana in ob najinem srečanju pred njenim drugim domom, to je gledališčem, mi da vedeti, da je pripravljena na novo sezono različnih vlog. »Letošnje poletje je z neverjetno hitrostjo švignilo mimo mene. Čeprav prvič po šestih letih nisem snemala, se mi zdi, da je bilo zelo intenzivno, polno nekih idej, kreiranja, brskanja in odločanja. Morda ravno zato, ker nisem več navajena, da imam toliko prostega časa, se nisem znala zares umiriti. Ampak ja, na novo sezono sem absolutno pripravljena in se je veselim, saj me čaka več novih, zanimivih projektov. Sploh pa imam za ustvarjanje vedno energijo, ker me to polni, ker je to moja strast,« pove z nasmeškom Saša Pavlin Stošić.
Igra s sestro
V pogovoru izvem, da je bila te dni v vlogi varuške, saj je njena starejša sestra Andrea, priznana vizažistka, novembra postala mamica. »Vesela in hvaležna sem, da je Andrea prva postala mamica in mi s tem omogočila res pravi vpogled v to čudovito, ampak zelo zahtevno vlogo. O nosečnosti je dandanes veliko govora, premalo pa nas pripravljajo na to, kaj vse čaka mlado mamico po porodu in sploh prvo leto. Ko opazujem sestro, kako po vseh neprespanih nočeh in utrujena, ker je njeno telo ves čas v pogonu zaradi reproduciranja mleka, z neizčrpno ljubeznijo in neskončno potrpežljivostjo skrbi za malčka in ga vzgaja, se mi zdi herojinja! In v največje veselje mi je, kadar ji lahko vsaj malo olajšam dan in se obenem družim z našim lepim fantkom.«
Z drugo sestro Gajo Filač pa sta pred kratkim prvič skupaj zaigrali na odru v predstavi Penelopiada pod režisersko taktirko Livije Pandur. »Mislim, da sva dobro sodelovali, se podpirali, bodrili in si stali ob strani. Lepo jo je bilo opazovati, kako ustvarja, se znajde v naših umetniških krogih, kako komunicira, in predvsem videti, kako zelo je predana delu in svoji umetnosti. Zdaj lahko rečem z neko določeno distanco, da je izjemna mlada umetnica, suverena, šarmantna, in zelo sem ponosna nanjo.« Penelopiada bo na sporedu pod okriljem Festivala Ljubljana na Peklenskem dvorišču tudi septembra.
Penelopiada je najbolj znan roman Margaret Atwood, Sašo pa smo na odru videli v vlogi zloglasne Helene. »Objektivizacija žensk se dogaja že stoletja. Margaret Atwood pa je v svoji pesmi iz leta 1996 z naslovom Helen of Troy Does Counter Dancing – Tibor Hrs Pandur in Livija Pandur sta jo naknadno in mojstrsko vključila v dramatizacijo besedila Penelopiada – brezglasni ikoni dala glas in na svoj način prikazala učinek dolgotrajne izpostavljenosti tej vrsti pozornosti na mlado žensko, ki posledično ustvari zagrenjeno in neiskreno osebnost. Zaradi moje genetske danosti so me ljudje prepogosto dajali na tnalo, kot verjamem, tudi Heleno, na žalost – predvsem ženske. Ob tej vlogi sem bila spet soočena z dejstvom, da je tudi to del mene, in se opomnila, da je unikatnost najčudovitejša verzija, ki jo lahko ponudim sebi in drugim, ki me obkrožajo. In predvsem da si ne dovolim, dopustim, da se počutim kot žrtev okoliščin, odnosov in mnenj drugih, temveč da prevzamem odgovornost do lastnega življenja in postanem, kdor želim, kdor sem.«
V Drami je bila postavljena pred nove izzive. Spremljamo jo v predstavi Party, kjer nastopa kot istospolno usmerjena Jinny. »Režiser Ivica Buljan je eden tistih, ki ne le da me dobro poznajo, ampak me vidijo drugače. Včasih preseneti tudi mene, in to neizmerno cenim. Definitivno je ta vloga prinesla nove izzive tako v mojem umetniškem raziskovanju in izražanju kot v sodelovanju s soustvarjalci na odru.«
Čisti golič
Že nekaj časa je Saša srečno zaljubljena, njen srčni izbranec Uroš Fürst je prav tako igralec. »Zdi se mi precej samoumevno in normalno, da se ljudje povežejo ob interesih. Ne moremo pobegniti svojemu delu, hermetično smo zaprti v en svet, svet gledališča in filma, in ja, v enem momentu ti res zmanjka ta odmik od vsega, je pa neprecenljivo imeti ob sebi nekoga, ki to razume in te razume, ker se sam sooča s podobnim.« Seveda ne moreva mimo golote, saj na odru velikokrat odvrže oblačila, zato me zanima, ali je po njenem mnenju golota v imenu umetnosti vedno upravičena. »Absolutno ne. Sem zagovornica tega, da je goloto vedno treba osmisliti. Zame osebno je človeško telo, tako, kot je, nekaj čudovitega. Verjamem, da, če se za to z režiserjem odločiva, za tem stoji neko sporočilo, razmislek, pomemben vtis, ki podpre zgodbo.«
Ko jo vprašam, ali ji je kdaj vendarle težko biti v svoji koži na odru, brez zadržkov pove: »Ja, na odru mi je velikokrat težko in vedno znova točno takrat, ko sem v svoji koži. To pa se zgodi, ko še nisem osvojila svoje vloge in zadihala s celoto. Kar je neizbežen del vsakega ustvarjalnega procesa novonastajajoče predstave. V tem raziskovanju obstaja faza, ko sem čisti golič. Na koncu, ko stojim na odru pred publiko, nisem nikoli zares v svoji koži, v kosteh in krvi, ja, v procesu sem vstopila v življenje drugega. Adrenalin in trema me spremljata ob vsaki premieri, velikokrat tudi ob ponovitvah, ampak iz njih črpam zanos, ki mi omogoči užitek v nastopu pred publiko.« Pred odhodom pa lepotico še podrezam, kaj je zanjo užitek življenja, in z nasmehom mi odgovori: »Meni najljubši je in tudi vedno bo ustvarjalni proces, v katerem se lahko preizkušam, preizprašujem, dopolnjujem in rastem. Brez tega se v življenju ne znajdem.«
