Lojzka Krevs pri 84 letih napisala prvo knjigo
Koliko jih pri 84 letih napiše knjigo? Ne veliko. Mirnopečanki Lojzki Krevs je uspelo. »Rojena sem bila na Rihpovcu pri Trebnjem,« pove sogovornica, ki je šla pri štirih letih od doma. Očeta so med drugo svetovno vojno odpeljali neznano kam, nikoli ga ni videla, mama je hudo zbolela, pa so jo dali od hiše. Najprej k teti Ani v Prapreče, tam je mesec dni samo jokala in jokala. Potem so Krivčevi iz Dobja pri Mirni Peči želeli posvojiti vojno siroto iz Bosne in Hercegovine. Prek Lojzkine tete s Sel so izvedeli za deklico in jo vzeli k sebi. Pri Krivčevih se je našla, postali so njena druga družina. Lojzka je zrasla, se izučila za učiteljico in si s pokojnim možem ustvarila družino. Na jesen življenja ji vitalnosti in energije ne manjka, zadnji dve leti ju je namenila knjigi z naslovom Od koška do koša: Folklorne in spominske pripovedi iz občine Mirna Peč in okolice.
Tudi narečje in slovar
V knjigi je avtorica zbrala 512 folklornih in spominskih pripovedi iz občine Mirna Peč, nekaj tudi iz sosednjih občin. Pripovedi so razvrščene v deset sklopov, ki sledijo zasnovi zbirke. Prvega začenjajo pravljice pisatelja in kronista Vida Ambrožiča iz Gorenje vasi pri Mirni, vse druge povedke, anekdote pa so pridobili na terenu. Največ zgodb je zapisanih v knjižnem jeziku, nekaj v pogovornem, velik del v poenostavljenem narečnem zapisu, šestnajst pripovedi, ki jih je v knjigo umestila dialektologinja prof. dr. Vera Smole, pa v strokovnem zapisu mirnopeškega narečja. Za lažje razumevanje je dodan slovar manj znanih narečnih besed in besednih zvez. Z zbiranjem in raziskovanjem so odkrili kar več novih narečnih besed, ki še niso bile »uradno« znane v arhivih slovenskega narodopisja. Marjetka Saje je s prikupnimi ilustracijami osvetlila življenje v starih časih, izdelala je tudi zemljevid s kraji, kjer so se zgodbe rodile. Ljudmila Bajc, vodja Muzeja Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, je občino Mirna Peč orisala geografsko, zgodovinsko, gospodarsko in kulturno. Knjigo je izdala Založba ZRC skupaj z občino Mirna Peč.
Po maši in pred trgovino
»Nisem sama prišla do te ideje. Pisati sem začela na pobudo prof. ddr. Marije Stanonik, mentorice in urednice zbirke Glasovi, ki jo je zasnovala, pri ČZD Kmečki glas pa izhaja od 1988.; v njej je izšlo že več kot deset tisoč folklornih pripovedi z najrazličnejših koncev slovenskega ozemlja. Prosila me je, ali bi tako delo napisala za občino Mirno Peč. Sprva sem bila navdušena, potem pa sem prebrala eno knjigo iz zbirke in vame se je naselil strah. Nisem se čutila sposobno, da bi pri teh letih naredila to zahtevno delo. Potem pa sem pogledala zemljevid Slovenije in opazila, da je tu na naših koncih velika bela lisa. V meni že dolgo tli ljubezen do kulturne dediščine in hkrati želja po njeni ohranitvi. Zato sem se odločila, da to napišem. Hkrati sem čutila spoštovanje do naših prednikov, ki so od zore do mraka, tudi ponoči, s preprostimi orodji in golimi rokavi obdelovali zemljo, da so imeli komaj za preživetje. To sem tudi sama izkusila,« pojasni Lojzka, zakaj se je odločila, da napiše knjigo, ki je danes že 58. v zbirki Glasovi.
»Tu so zbrani zgodbe življenja, trpljenja, strahovi, verovanja, solze in veselje. To ni smelo potoniti v pozabo. Moja mentorica Marija me je vzpodbujala. Začetki zbiranja zgodb niso bili najlažji ali vzpodbudni. Veliko ljudi je umrlo, svoje zgodbe so odnesli v grob. Zbirala sem jih vsepovsod, ljudi sem ustavljala po maši, pred trgovino. Pa ni kazalo dobro, menila sem, da jih bomo zbrali za mali košek. A smo bili pripovedovalci in zapisovalci vztrajni. Nabralo se je 512 zgodb, za zvrhan koš,« nadaljuje Lojzka. Treba jih je bilo urediti. Pri tem ji je bila v pomoč vsa družina, ki je pisala, kopirala in pomagala pri urejanju. »Doma smo zelo povezani, radi si pomagamo. Ko sem začela zbirati rokopise, sem predlagala, da se bomo šli medgeneracijsko sodelovanje,« slikovito opiše, kako so ji mlade sile, sin Borut, snaha Katarina in njuni trije otroci s partnerji, priskočili na pomoč.
Tu so zbrani zgodbe življenja, trpljenja, strahovi, verovanja, solze in veselje. To ni smelo potoniti v pozabo.
Če bi bilo treba, bi sama plačala
»Ko je bila mentorica Marija prvič pri meni, je rekla jasno: delala boš za boglonaj. S tem sem se takoj strinjala. Potem pa je še rekla: če ne bomo dobili sponzorja ali če ne bi občina finančno podprla izdaje, jo bova sami plačali. Tudi to sem bila pripravljena. Sem pa vesela, ker je občina pristopila in prevzela finančno plat knjige,« doda, potem pa sledi zahvala: »Zahvalila bi se vsem pripovedovalcem in zapisovalcem. Velika zahvala Lojzetu Peterletu, ker je prispeval 33 zgodb iz svojega življenja in obogatil našo knjigo. Hvala tudi Valči Raubar, ker je poslala zgodbe, ki se nanašajo na Hmelčič in stiški samostan. Prav Valči me je dodatno vzpodbudila, da sem še naprej iskala zgodbe. Tudi o tem, kako so kopali v samostanskih vinogradih. Dodala je zgodbe o patrih Ašiču in Celestinu. Zahvalila bi se tudi dialektologinji Veri Smole, ki je 16 zgodb, ki jih je zapisala ga. Simona Golob, zapisala v strokovnem mirnopeškem narečju.«
Lojzka Krevs je minulo soboto zbranemu občinstvu v muzeju v Mirni Peči predstavila nastajanje knjige ter tudi nekaj utrinkov iz zapisanih zgodb, ki sta jih dopolnila Mirnopečan Bogdan Krevs in pripovedovalec iz sosednje občine Mokronog - Trebelno Lojze Peterle. Navzoče je pozdravil tudi župan občine Mirna Peč Andrej Kastelic in poudaril pomen knjige za ohranjanje navad, šeg in jezika mirnopeškega in širšega območja. Pogovor z avtorico je vodila Simona Lužar, v spremljevalnem kulturnem programu so nastopile domače ljudske pevke Čebelice s harmonikarjem Francem Potočarjem. »Iz Čužnje vasi sem, tu blizu vaše Mirne Peči se je rodil Lojze Slak. Pri nas doma v Čužnji vasi pa se je reklo pri Slaku, torej gledate in poslušate Slakovega Lojzeta iz Čužnje vasi,« je na predstavitvi povedal Peterle, prvi predsednik slovenske vlade. »Spominjam se časov, ko je Lojze Slak začel igrati. Pri naši hiši smo imeli kot prvi radio. So prišli ostali vaščani poslušat ta radio, predvsem Četrtkov večer, pa so rekli: ja, kje pa so, ko jih je takole slišati. To je bila takrat nova tehnika,« je povedal Peterle.
Sinova zahvala
»Naj bo ta knjiga kot razvedrilo mlajšim in starejšim bralcem, naj bo navdih za nadaljnja raziskovanja,« je ob koncu dejala Lojzka Krevs, ki je lahko upravičeno ponosna na napisano. »V imenu cele družine, tudi ata Ludvik je tu med nami, bi ti rad izrekel iskrene čestitke za vrhunsko opravljeno delo, ki si ga opravila s svojimi prijatelji in pripovedovalci. Obenem bi ti rad povedal, da smo vsi izredno veseli, pa tudi neizmerno ponosni, da si nam spet pokazala in dokazala, da se da težave na poti do cilja z marljivim delom, z močno voljo in vztrajnostjo premagati in uresničiti cilj. Upam, da se tudi sama zavedaš te prehojene poti in da boš nanjo tudi v prihodnje ponosna. Upamo, da boš še naprej ostala tako pozitivna oseba, kot si bila do zdaj. Pri uresničevanju ciljev, ki se ti zagotovo že porajajo, pa ti želimo ogromno osebnega zadovoljstva,« pa je predstavitev sklenil Lojzkin sin Borut.
