Luka Špik, ki je zapustil Slovenijo, o tem, kako se preživlja v Londonu

Halo London, halo London. Hip zatem se je na drugi strani oglasil Luka Špik, 41-letni olimpijec in dobitnik treh olimpijskih kolajn ter trikratni svetovni prvak. V Londonu, kjer živi in dela, si je našel tudi novo življenjsko družico, s katero se od lani skupaj prebijata skozi koronakrizo.

Kako smo, kaj se dogaja na Otoku?
Večina evropskih držav je kar na istem, tudi Anglija ni izjema. Morda je lažje le na kakem španskem otoku. Tam imaš verjetno malce več svobode. V Angliji je večina institucij zaprtih.

Pa vaša služba?
Delam v telovadnici, v studiu, ki pa je tudi zaprt. V Londonu po ulici hodim z masko, ker čutim, da moram. Je pa malce čudno, ker drugi ne nosijo mask. Do trgovine imam 700 metrov, na poti do tja na pločniku srečam 30 ali več ljudi. Pol jih je brez mask. Ne morem, da se ne bi z nekaterimi srečal na pločniku, na razdalji, ki je manjša od predpisanih dveh metrov.

Vemo, da ste postali osebni trener. Kako pa dela osebni trener v teh časih?
Prek spleta.

Ni lahko, kajne?
Padec prometa je blazen! Je pa res, da so problemi povsod, prav tako je tudi potencial povsod. To je približno tako kot s počutjem: če se želiš počutiti slabo, potem se počuti slabo že zjutraj, ko vstaneš. Če pa želiš biti pozitiven, potem začni to pozitivo bildati že zjutraj, pa se boš zagotovo dobro počutil. Pomembno je, v kakšnem miselnem svetu se giblješ.
Če bi dal v dani situaciji na papir minuse in pluse, potem lahko začneš jamrati in zganjati negativo. A je vsem nam jasno, kaj je danes bistveno v naših življenjih. Situacijo je treba vzeti, sprejeti realno. Kakšen nekdanji športnik bi pa bil, če bi samo jamral? V taki situaciji se je smiselno vprašati, zakaj ne gre, in storiti nekaj, da bo šlo na bolje!

O kakšni obliki, formalnopravni, govoriva v vašem primeru?
Sem samozaposlen. Princip dela pa je tak: lastniku telovadnice plačujem najemnino, ki znaša okoli 1000 funtov na mesec. Potem poiščem stranke in delam z njimi. Precej je stimulativno. Delati hočeš več, ker ti je to izziv, saj lahko zaslužiš več. Nimaš pa stroškov z vzdrževanjem.

Kako je Anglija pomagala samozaposlenim v času covida 19?
Ta pomoč je bila določena na davčni napovedi, ki jo oddaš aprila za preteklo leto. Na podlagi plačanega davka, torej prihodkov in stroškov, ki si jih imel, si trikrat dobil pomoč. Menim, da je država dobro poskrbela za nas.

Kako pa je z najemnino prostora, kjer delate?
Na srečo mi je ni treba plačevati. Nimajo pa vsi te sreče. Nekateri lastniki so pričakovali in zahtevali, da najemniki še vedno plačujejo, če pač želijo zadržati prostor. Ni šlo za to, da je kdo hotel koga zafrkniti, ampak bolj za to, ker so tudi najemodajalci gledali v prihodnost in poskušali dati sporočilo, da ni vsega konec, ampak da hočemo vsi preživeti.

Kako so se odzvale stranke?
Moj dohodki so blazno padli, a so padli tudi stroški. V taki krizi se zmanjša tudi klientela. Nekaterim ne ustreza, da delajo prek spleta. V London so prihajali v službo, prej sem jih treniral pred, med službo ali po njej, zdaj pa jim ni bilo do tega, da bi jim dajal nasvete, saj so menili, da ne potrebujejo moje pomoči. Nekatere moje stranke so izgubile službo. Morda je v teh 'online' razmerah lažje tistim, ki imajo spletno vadbo za množice, kot pa za tiste, ki smo osebni trenerji.

Ste danes glede na težave, ki jih imamo vsi, morda bolj terapevt kot pa trener?
Nič bolj kot prej! Moje delo je podobno delu frizerja. Imam stalne stranke, s katerimi postaneš gym prijatelj. Z njimi se pogovarjaš, zaupajo ti nekatere stvari, gredo pa do neke meje, do katere se počutijo udobno in ugodno. Vse je odvisno od energije. Dinamika in komunikacija sta ostali, prevladuje pa tematika covid 19, ki jo je pred časom premagala tema ameriških predsedniških volitev.

S čim se ukvarja vaše dekle Hazel Gale, s katero sta par zadnjih nekaj let?
Je kognitivna hipnoterapevtka.

Torej delo od doma za oba?
Moje dekle nadaljuje svoje delo, njej se ne pozna preveč. Tako ali tako ima precej strank iz Združenih držav Amerike, zato je vajena delati prek spleta. Sicer pa je tudi v njeni branži podobno: odvisno od najemodajalcev, eni ne zaračunajo prostorov, drugi pač, tretji dovolijo slepo članstvo, ki ga plačuješ, da zadržiš poštni nabiralnik, po potrebi pa pri njih organiziraš tudi seanse, sestanke.

Kje točno bivate?
Vzhodni del Londona. Za lažjo orientacijo: s kolesom imam 15 minut od olimpijskega parka.

Je bila selitev v London strateška poteza?
V življenju je tako, da sprejemaš odločitve. Nekatere tudi zato, ker si bil pač v nekem trenutku na tem mestu. Nekatere zadeve se poklopijo, druge narediš tako, da se poklopijo. Dejansko sem vse manj čutil, da bi ostal, kjer sem bil (v Sloveniji, op. p.). Tudi želja ni bila več taka, prav tako ne ambicija. Sledil je premik (v London, op. p.), v tem hipu nisem bil prepričan, da bi opustil veslanje. Sem pa bil nekako distanciran. Še vedno sem treniral, počutil sem se dobro, nič mi ni manjkalo. Spoznaval sem, da je bila želja, da bi še veslal, bolj produkt okolja, kjer sem bil prej, kot pa moj. Menim, da je za športnika bistveno, da konča kariero, ko sam čuti. Da ima možnost, da konča. Če je tako, je to konec brez frustracij. Priznam pa, da sem tudi sam zadnjih šest let kariere razmišljal, kaj bom počel, ko končam.

V katero smer so šla razmišljanja?
Nekako je bilo logično, da bi postal trener. Pa saj sem ostal v teh vodah, postal sem osebni trener. Nisem pa hotel v veslanje, nisem bil pripravljen, da bi žrtvoval svoj čas za to. Če bi postal veslaški trener, bi le menjal čoln. Že prej sem spoznal trenerje, zdaj pa sem spoznal, da je biti trener precej bolj kompleksno kot pa biti športnik.

Vam morda pri iskanju strank, novih poslovnih priložnosti kaj koristijo olimpijska odličja?
Moji klienti že vedo, eni bolj, drugi malce manj, kdo sem. Eni vedo več, kako sem dirkal na vodi, drugi pa o tem, kako sem ga žural. Pač odvisno od posameznika. Sicer pa je jasno, k meni prihajajo na trening. Morda nam tak podatek koristi, da se sprosti napetost in delo lažje steče.


Večina prijateljev biva v Sloveniji.
Res je. Če bi se midva pogovarjala pred 20 leti, bi govoril drugače. Danes pa nam vsa moderna tehnologija omogoča, da smo v stiku, dinamika življenja se je menjala. V Sloveniji živijo številni moji prijatelji, ki jih ne izgubiš le zato, ker se odseliš. Pravega prijatelja ne vidiš 100 let, pa veš, da je tam, ko je to treba.

Razmišljate o razširjanju družine?
Sem ugotovil, da družina ni poanta v življenju. Zdi se mi, da je to bolj posledica pričakovanj, ki jih ima družba od tebe. Takole bom rekel: tega ni v načrtu.

Kaj pa veslanje? Še kdaj sedete v čoln?
Ko sem bil prvo leto v Angliji, sem veslal, zdaj dve leti nič več. Če želim danes veslati, moram biti član kluba, plačati članarino, ki je bistveno višja kot v Sloveniji. Ob tem je še nekaj omejitev: nisem več tako zaljubljen v ta šport, da bi treniral ob 7. uri. Kar še delam v povezavi z veslanjem, je delo na simulatorju.

Če bi ujeli zlato ribico, kaj bi si zaželeli za leto 2021?
Doma smo imeli zlate ribice, pa so jih piraje pojedle. Zato ne verjamem v zlate ribice (smeh).

Potem je kot na mestu vprašanje: v kaj verjame Luka Špik?
V to, kar je, v to, kar smo! Mogoče verjamem tudi v stvari, ki jih ubesedim v svojem mnenju. A tudi moje mnenje ni dokončno izoblikovano, ker je vedno možnost – to je dejstvo –, da ne vem vsega. Itak, da ne vem! V življenju je super, da vedno dopuščaš možnost, da si odprt za nadgradnjo svojega mnenja s tehtnimi argumenti, ki ti jih nekdo predstavi. Da tudi priznaš, da nimaš prav. Ljudje bi morali začeti bolj poslušati sebe kot druge. Poslušajte sebe s pomočjo dihalnih vaj, joge, treninga v telovadnici. Da slišiš svoje dihanje, utrip srca, začutiš znoj, to si ti, to je tvoja funkcionalnost telesa.

Še vedno radi rišete?
Ja. Ko sem bil mlajši, sem risal še več. Pa tudi bobne rad igram.

Od kod ideja za spremembo zunanjosti?
Vse skupaj je odgovor na današnjo situacijo. Pa saj lasje ne zrastejo kar sami od sebe tako hitro. Ko pa je prišel prvi lockdown, sem se odločil, da se ne brijem več.