Luka Zorenč: Morda bi le rabili kakšen oklepnik

Sedi v domači kavarni. S priprtimi očmi – skozi bele koprene so sramežljivo pokukali jutranji žarki –, šviga po okolici. Tišino reže le ropot avtomobilov in klepet izza oddaljenih miz. Razlikuje se od drugih kavopivcev. Je eden redkih, če že ne edini, ki mu na kožo prstov na roki ne prirašča novodobni tumor – mobilnik. Tiho sedi in opazuje. Veščine, ki si jih je ob pomoči vojaškega urjenja priklical v samozavedanje, ostri z rutino opazovanja. Telesna govorica zajema 70 do 90 odstotkov našega izražanja in z motrenjem interakcij med ljudmi o njih izveš marsikaj, o njihovi naravi in namenih.

Svojim možganom, pravi, večkrat pusti, da razmišljajo; ne obremenjuje jih s tehnološkimi motilci, le tako se lahko rojevajo ideje, ki so Luko Zorenča dvignile nad povprečje. Čeprav mu kakšen omejen um še zabrusi, češ: lej ga, ni se učil, pa je končal v vojski, je pri tridesetih že končal verjetno najtežje poglavje svojega življenja, življenje vojaškega specialca.

Velikokrat le opazuje ljudi, njihove interakcije, geste in mimika mu razkrijejo marsikaj o njih. Foto: Marko Feist

Pripaden vojski in domovini – za njim je dolgoletno služenje na misijah, urjenje v najtežjih razmerah, medicinska oskrba ranjencev kot njegova primarna dolžnost – je spisal knjižni prvenec Ris, posvetilo in apel slovenski vojski. Podrezal je v njen drobir, razgalil tisto, o čemer se ne govori na glas, obenem pa je knjiga tudi klic mladim fantom, da v njih vzplamti želja po služenju domovini. »Vojska ni zato, da zgradi mladega moža, ampak da ga zgladi, pobrusi ostre robove. Za vrednote, kot so spoštovanje, bonton, pa morajo poskrbeti starši. Napredovali smo s tehnologijo in novim znanjem, a smo v resnici ostali na enem mestu, kjer največ veljajo fore z youtuba in tiktoka.«

V 11 dneh je Ris iz Grosupljega okužil Slovenke in Slovence. Knjiga je bila razprodana, Luka razmišlja že o tretjem ponatisu. V tem času se je unesel tudi duh, ki je v hermetični vojaški strukturi povzročil nekaj pretresa. Sveto ni bilo več sveto.

»Kolikor je Slovenija nastrojena proti vojski, je lep odziv. Moj krog prijateljev ostaja isti, bili so izjemno navdušeni in pozitivno naravnani. Tudi običajni vojaki so knjigo sprejeli pozitivno, vodstveni kader pa ji ni naklonjen, ker uradno tudi ne sme biti. Eni me imajo za izdajalca, drugi mi žugajo, tretji zavidajo. Med posamezniki je še prisoten strah iz Juge, kjer se je sovražnik skrival za vsakim vogalom. Ampak meni je pomembno, da je knjiga osvojila mlade, ker le z njimi lahko spreminjamo zadeve.«

Nima se za mesijo, le skrajni čas je za spremembe duha družbe, ki bi mladim dala več priložnosti, znanje in izkušnje starejših pa trezno uporabila in ovrednotila. »Znanje je, če veš, da je paradižnik sadež, modrost pa, da ga ne daš v sadno kupo.« Prilika o paradižniku bi nemara prav prišla tudi v slovenski vojski, ki ni primer odličnosti – še nedolgo tega so vojaki teptali zemljo z luknjami v škornjih, o kakšni resni oborožitvi se krešejo (politične) iskre.

»Glede pripravljenosti naše vojske se strinjam z oceno vrhovnega poveljnika. Z vojsko je kot z zvezo. Investicija je tudi drobna pozornost, rožica, čokolada, za zvezo je treba delati. Enako je z vojsko: če ne bo denarja, usposabljanja, ne moreš biti boljši. Nekaj časa lahko stagniraš, potem gre le navzdol. Minili so časi komunizma in miselnosti, da bomo vsi za enega. Vsi bomo v kaši. V tem trenutku bi mogoče le rabili kakšen oklepnik, vojna je le nekaj ur vožnje stran.«

Utrip slovanskega bratomora je doživel od blizu, v Kijevu in Lvovu, ko se je že nekaj dni po prvih odvrženih bombah skupaj z ekipo POP TV odpravil na vojno območje: »Niso vedeli, v kaj se spuščajo, zato sem se javil za prostovoljno spremstvo.« Vmes se je prelevil tudi v novinarskega pomočnika, ko tamkajšnjih ljudi ni izobraževal v medicini in jim pomagal z dobrodelnimi paketi. Prav zaradi Risa so ga dobrotniki sami poiskali, mu v roke stisnili denar in nujne pripomočke za vojne begunce, rekoč, »naj poskrbim, da bo šlo v prave roke«.

Tako je šel zaslužek od prodaje knjige, saj ga je v celoti namenil za medicinsko opremo policistov in poklicnih gasilcev skupaj z delavnicami usposabljanja. Civiliste izobražuje na področjih taktične medicine, organizira tečaje prve pomoči in nujne oskrbe štirinožnih prijateljev v primeru nesreče, v pripravah je izkušnja preživetja na bojišču.

»Sem vse, kar lahko delamo mladi, ko zaključimo kariero v vojski ali policiji.« Je plačanec, pogodbenik, zasebni varnostnik v tujini, inštruktor čuvajev parkov v Afriki v neprestani bitki z divjimi lovci, svetovalec. O vsem tem bo tekla beseda v drugi knjigi, ki bo zaobjela obdobje po vojski. Podrl bo še en tabu, a vseeno ostal takten. »Moja naloga je, da sem tiho, da vem, kaj lahko rečem in česa ne smem povedati.«