Mačke razumejo človeške signale
V organizaciji centra za mačjo kulturo Minamikat in Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani je bil 4. junija v prostorih fakultete drugi slovenski mačji kongres. Na njem so strokovnjaki predstavili številna nova spoznanja, namenjena dijakom ter študentom veterinarskih smeri, veterinarjem, zaposlenim v zavetiščih, prostovoljcem v društvih in zavodih pa tudi lastnikom mačk in njihovim skrbnikom.
Napovedane teme so privabile nekaj več kot 30 slušateljev, ki so predavanja poslušali v živo, približno 50 pa jih je spremljalo po spletu. Tako za strokovnjake kot laike (zadnjih je bila slaba tretjina) so bila izjemno poučna, saj so na njih predstavili najnovejše svetovne smernice obravnavanja mačk in drugih domačih živali pa tudi teme, ki jih ne slišiš vsak dan. Pri tem je najbolj izstopala Ana Hudobivnik, dr. vet. med., ki je predstavila možnosti, ki jih pri mačkah ponuja uporaba akupunkture in akupresure. Članica svetovnega združenja veterinarskih akupunkturistov je dala vedeti, da akupunktura velikokrat pripomore k hitrejšemu in boljšemu okrevanju živali po poškodbi ali operaciji. Kot pri ljudeh je tudi pri zdravljenju živali čedalje bolj priljubljena, saj tako rekoč nima stranskih učinkov. Čeprav jo zahodni svet uporablja predvsem kot dopolnilno zdravljenje ob klasičnih postopkih evropske medicine, je lahko tudi oblika samostojnega ali alternativnega zdravljenja pri mačkah. Pogosto ji sledi olajšanje, lahko je v podporo ali celo ozdravi številne bolezni.
Glavno sporočilo
Iz predavanj, vprašanj in odgovorov je bilo razbrati, da pri mačkah in drugih hišnih ljubljenčkih stari prijemi niso več primerni za današnji čas in da bo treba posodobiti odnos človeka do njih, spremeniti načine vzgoje, vedenja in skrbi za mačje blagostanje. Kot je dejala Pšenica Kovačič, mačja svetovalka iz centra Minamikat, jo veseli, da je Univerza v Ljubljani končno spoznala, da je treba pri mačkah začeti uveljavljati multidisciplinarni pristop in posodobiti kurikulum. To pomeni, da bodo na višjih stopnjah izobraževanja v predmetnik uvrstili tudi predavanja o kliničnem vedenju mačk in drugih živali, ki ne bodo slonela na zastarelih pristopih, temveč na najnovejših raziskavah. Upa, da bodo kurikulum popravili tudi na srednjih šolah, saj je treba staro znanje začeti nadgrajevati in spreminjati že na tej stopnji in ne šele, ko se veterinar sooča s hišnimi živalmi v praksi. Sama je predavala o tem, kako napačno ali popačeno prikazujemo mačje vedenje na reklamah ali v umetnosti. Pri prvih gre največkrat za počlovečenje mačjih občutkov in vedenja, ki z njihovimi dejanskimi občutki nimajo nobene povezave (dišeči detergent ali parfum nam diši, mačkam pa smrdi). Mačka tudi ne bi smela biti umetniški objekt, še manj pa objekt raznih videosmešnic ali promocijskih predstavitev. Kaj hitro lahko postanejo žrtve zlorabe ali celo mučenja.
Vse ne mijavkajo
Za veterinarje je bilo zanimivo predavanje doc. dr. Vladimire Erjavec, dr. vet. med., ki je govorila o oskrbi in celjenju ran pri mačkah, za širšo javnost pa nastop hrvaške doktorice znanosti Irene Petak, ki se že več kot 25 let ukvarja z vedenjem in dobrim počutjem živali. Govorila je predvsem o družabnosti mačk in njihovi komunikaciji s skrbnikom. Čeprav so v preteklosti veljale za samotarske in neprimerne za psihološke raziskave v laboratoriju, je v zadnjih desetih letih veliko znanstvenih študij pokazalo, da razumejo človeške družbene signale, kot so geste kazanja, smer pogleda in izraz obraza, ter jih uporabljajo pri iskanju skrite hrane. Znaki navezanosti med mačkami in ljudmi vključujejo iskanje bližine, stres ob ločitvi ter vedenje, ki kaže zadovoljstvo ob vnovičnem srečanju. Ko so mačke v neznanem prostoru, so pod manjšim stresom, če je navzoč lastnik, in prilagodijo svoje vedenje do neznanega predmeta glede na čustveno sporočilo lastnika. A se slabo odzivajo na kazalnike človeških čustev, kot so obrazna mimika, drža telesa in glas, ter se ne izogibajo ljudem, ki se vedejo negativno. Mačke se na človeške glasove odzivajo z usmerjevalnim vedenjem (premikanje ušes in glave) v smeri glasu, ne pa tudi s komunikacijskim vedenjem (vokalizacija in premikanje repa). Tako se odzovejo, ko jih lastniki pokličejo. V komunikaciji z ljudmi mijavkajo, da bi pritegnile pozornost, čeprav nesocializirane tega ne počnejo. Poleg tega so razvile posebno obliko vokalizacije, ki zveni kot otroški jok in spodbuja ljudi, da zadovoljijo njihove potrebe, na primer hranjenje. Še vedno pa ljudje niso posebno uspešni pri razumevanju mačje vokalizacije. Za tiste, ki so hišne ljubljenke ali živijo v zavetiščih, je interakcija z ljudmi največja vrednota, sledi hrana, zanje pa je pomembno tudi, ali jim človek posveča pozornost.
Prof. dr. Metka Kuhar je obravnavala fenomen navezanosti človeka na družne živali s sociološkega in psihološkega vidika. Nedavne študije so pokazale, da tudi mačke, podobno kot psi, izkazujejo navezovalno vedenje do skrbnikov. Še posebno je opozorila na pomen navezanosti za posamezne skupine (otroci, starostniki, ljudje z duševnimi težavami ali z izzivi glede socialne integriranosti) in izpostavila smernice, kako podpreti sebe in svoje družne živali v obremenjujočih obdobjih ter ohranjati varno navezanost. Alja Mazzini, dr. vet. med., ki je specializirana za klinično vedenje živali (zlasti po operacijah), pa je predstavila svoje raziskave o občutljivosti psov za nagrado ter dejavnike tveganja za zasvojenost in magistrsko disertacijo z oceno impulzivnosti pri zavetiških psih.
