Mački so vedno prvi, za njimi konji, osli, psi, race ...
Četrti oktober je svetovni dan živali, ko se ves svet zave, da so tudi druga bitja neločljiv del našega življenja. A Natalija Nedeljko, ki že vrsto let skrbi za obolele konje in druge živali v Rehabilitacijskem centru Petra Orova vas, hkrati pa je predsednica Društva za zaščito konj, je z opisom svojih vsakodnevnih opravil na ta dan na zgovoren način dala vedeti, da bi moral biti svetovni dan živali vsak dan, in ne le en dan v letu. To je njena (dnevna) izpoved.
»Kot vsak se tudi jaz zjutraj, še napol zaspana, prizibljem na dvorišče. Štiri do pet, včasih tudi več mačkonov se je že zgodaj zjutraj na vse pretege trudilo, da me zbudi. Tudi če bi želela še malo poležati, ne gre. Ne dajo miru, dokler ne dobijo svojega zajtrka. Na dvorišču me pozdravita drugi dve tretjini in z mijavkanjem sprašujejo, kje hodim, ter mi povedo, da so že lačni. Ja, mački so vedno prvi. Takoj za njimi sledijo konji, poniji in osli. Ko stopim do hlevov, me prvi pozdravi Lord, nato vsi drugi. Ve se, kdo je glavni, in nikakor se ne more zgoditi, da Lord ne bi pozdravil prvi. Dobijo tisto porcijo, ki ji rečem prva jutranja rešilna bilka. Takoj zatem sta na vrsti psici Xena in Atena. Zaslužili sta si zajtrk, saj sta vso noč pridno čuvali živali in posestvo. Race z velikim hrupom gagajo, da so lačne, kunci dirkajo ob ograjah. Ko prispem do kokoši, se petelini oglašajo s svojim petjem, kokoši pa s pravim babjim truščem letijo vkup. V ptičje hišice nasujem zrnja, grlicam nastavim koruzo. Prvo hranjenje je končano, vsi so dobili rešilne bilke, da ne pomrejo od lakote. Zdaj si lahko v miru skuham kavico, sedem na stol in jih opazujem, kako zadovoljno jedo svoj zajtrk. Mački so seveda že končali, mladički se igrajo, starejši mi lezejo v naročje. Zdaj so tu njihove minute za crkljanje. Sedim tam, crkljam mačke, poslušam ptičje žvrgolenje in gledam njih, ki z užitkom zajtrkujejo. Pol urice čistega užitka, veselja, miru in sreče samo zame. Si to sploh lahko predstavljate? Jutro, ki mi da moč in energijo za ves dan. Živali, ki me napajajo z ljubeznijo in srečo. Je lahko na tem svetu sploh še kaj lepšega?
Tisti, ki me ne poznajo, mislijo, da sem nora, drugi, da sem še bolj nora, tretji, da sem prismojena.
Ko si napolnim baterije, se začne pravo delo. Doložim krme, kjer so jo že pojedli, in se lotim čiščenja boksov. Marsikdo si misli, ah, kidanje dreka. Ja, tudi to je lahko prav lepo in prijetno delo. Stopiš v boks, pobožaš in pocrkljaš konja, mu kaj šepneš v uho, se malo pogovarjaš z njim in mimogrede skidaš drek. Greš dalje in vajo ponoviš. Pometaš hodnik med boksi in se glasno pogovarjaš z njimi. Tisti, ki me ne poznajo, mislijo, da sem nora, drugi, da sem še bolj nora, tretji, da sem prismojena. Sem. Priznam. Ampak meni je lepo, nihče mi ne ugovarja, delo pa opravim mimogrede. Potem spet preveriš, komu je zmanjkalo krme, in jo doložiš. V hlevu je končano do opoldne. Sedem v podarjen ropotajoč in napol zdelan tovornjaček in se odpeljem preverit konje na pašnikih. Ali imajo dovolj vode, pa paše, ima kdo kakšno rano, prasko. Stopim mednje, vsi se stiskajo in drenjajo okoli mene. Vsakemu je treba dati malo ljubezni, nameniti kakšno besedo, stavek, ga pobožati, namazati. Nihče ne sme biti prikrajšan. Potem čistim banje in nalivam vodo, da trpeči reveži ne bi bili žejni,« pripoveduje Natalija. Okoli opoldneva je prosta. No, tako se reče, ker dela še druge stvari, zvečer pa ponovi jutranjo vajo.
»Se sliši idilično, kajne? No, ni čisto tako. Na kmetiji je dela vedno ogromno in poskrbeti je treba tudi za vse drugo. Ampak to ni namen mojega današnjega pisanja. Z njim sem vam hotela povedati le, da ni samo en dan v letu svetovni dan živali, da je svetovni dan živali vsak dan, pa naj bo sonce, dež, sneg, mraz ali veter. Ko si nabavljate živali, velike ali male, kosmate ali pernate, se morate zavedati, da vas bodo potrebovale vseh 365 dni v letu, v vsakem vremenu, kot mladički, odrasli ali ostareli. Če tega ne zmorete, potem si živali ne nabavljajte. Ne delajte iz njih revežev in zavrženčkov, ker to niso igrače, so živa bitja, ki vas spoštujejo, so vam vdane in vas imajo rade. Vsaka žival vam bo z veseljem vračala, kar ji boste podarili. Podarjajte jim ljubezen, potrebujejo jo in vrnile vam jo bodo tisočero. Meni ni lepšega, kot ko žival pride k meni in v njenih očeh vidim, da želi objem. Vprašam jo, ali potrebuje ljubezen. In rečem, pa pridi, da ti dam malo ljubezni. Kaj pa vi? Svetovni dan živali bo kmalu minil. Le še nekaj ur traja. Naj ne bo edini dan, ko boste imeli svojo žival radi. Imejte jih radi vsak dan.«
