Maja Keuc: Album je bil moja terapija

Ena najbolj cenjenih pevk, ki je zasedla sam vrh glasbene scene, je po letih življenja v tujini začutila klic korenin. Med pandemijo covida-19 se je vrnila domov in se odločila, da bo v Sloveniji tudi ostala. Več kot prava odločitev je tudi bila, da se je vrnila k ustvarjanju v slovenščini. S sončno Majo Keuc se dobiva med njenim pestrim urnikom poučevanja. »Trenutno sem na enem vlaku, ki se ne ustavlja kaj dosti, ampak železo je treba kovati, dokler je vroče. Veliko nastopam, poučujem v svoji šoli petja ter načrtujem naslednje glasbene projekte,« pove simpatična pevka, potem pa obudiva spomin na lepše dneve. »Poletje sem preživela večinoma na turneji, kjer sem predstavljala svoj novi album Sončnice, in zares je bilo to poletje, ki si ga bom zapomnila za vekomaj. Prvič sem prepevala izključno avtorski material. Privoščila sem ti tudi kakšen izlet in se poglabljala v tehniko petja.«

Vmes je padel tudi več kot zaslužen dopust. »Prvič smo z bendom šli na jadranje po Kornatih in izjemno smo uživali. Prvič sem šla na dva glasbena festivala, kjer sem se tudi imela zelo lepo in sem po res dolgih letih spet šotorila.«

Tudi slovenščina zveni mehko

Sončnice so tema tega njenega leta, vsepovsod jo spremljajo. »Prebrala sem, da se zmeraj ozirajo proti soncu, ko je tema ali dež, pa se obrnejo druga proti drugi in si dajejo energijo. To je bila zame čudovita prispodoba za življenje in potem je nastala pesem: 'Z njo še sončnice obračajo glavé, njeno je sonce, led, če jo pustiš venet. Ona kot sončnice išče svetlobo le, nehala bo verjet, ko odpade zadnji cvet.' V življenju si želim za svetlobo in ljubeznijo in to predvsem širiti s svojo glasbo.«

Njeno srce je zdaj že nekaj časa oddano. FOTO: Igor Modic

Album Sončnice razkriva njeno igrivo lahkotnost, pozitivno energijo in globoko refleksijo. »Ta album je bil moja terapija, da sem se znova odprla za ljubezen in sem z bolj pozitivnimi besedili tudi sama začela postajati bolj pozitivna. Je realen in stvari ne olepšuje, kadar ni kaj olepševati, nosi pa v sebi vero v to, da po vsakem dežju posije sonce in da je temo treba sprejeti in objeti. Nastajal je kakšno leto in pol, nekaj pesmi sem imela že od prej, večino pa sem napisala z odličnim producentom in avtorjem Martinom Štibernikom, ki je z mano šel v rudnik, v kakršnega je bilo po toliko letih angleščine treba iti.« Izkazala se je tudi za odlično besedilopisko. »Ko sem se odločila, da si želim ostati v Sloveniji, sem že nekaj časa čutila, da si želim nekaj po res dolgem času napisati tudi v slovenščini. Vedela sem, da lahko tudi slovenščina zazveni mehko, drugače in ne pocukrano. Iskreno mi ta del še dandanes ni najlažji in se moram včasih kar prebijati, ko pa se stvari poklopijo in se melodija spoji z besedami, je to neverjetno dober občutek. Tako da se splača ure in ure sedeti zraven svinčnika,« se nasmeji. Besedila se prepletajo kot ples med svetlobo in temo, zato pogovor nanese na to, ali zares potrebuješ bolečino, da se rodi dobra pesem. »Želim si, da bi se bolje učili prek ljubezni in ne trpljenja, ampak očitno se nekaterih stvari ne da zares naučiti in dojeti brez slednjega. Za pesmi, ki se nas dotaknejo, je potrebna predvsem močna in iskrena emocija. Ni nujno, da izvira iz trpljenja, lahko je popolnoma iz ljubezni.«

Na odru pozabi na skrbi

Njeno srce je zdaj že nekaj časa oddano, osvojil ga je akademsko izobraženi učitelj tolkal in bobnov Tilen Zakrajšek. »Spoznala sva se na koncertu Avsenikov v Cankarjevem domu, kjer sem bila gostja pred dvema letoma. Nikoli si ne bi predstavljala, da bom fanta spoznala tam, ampak očitno sem bila toliko odprta, da sva se kar zaletela drug v drugega.« Zanima me, ali je prednost, da se tudi on ukvarja z glasbo. »Definitivno je to velika prednost, ker lažje razume moj svet, težko bi bila z nekom, ki mu glasba ne pomeni tako veliko, ker je to tako velik del mene, da bi imela v nasprotnem primeru občutek, da nečesa zelo pomembnega ne morem zares deliti z osebo, ki mi je najbolj blizu.«

Glede na to, da skupaj tudi nastopata, se mi poraja vprašanje, kako zgladita morebitne nesporazume pred koncerti. »Ko pridem na oder, pozabim na vse skrbi. Hvala bogu. Sicer tega posla ne bi mogla opravljati. Nisi vedno v najboljši koži, še vedno pa sem tam v prvi vrsti zato, da ljudem nekaj dam. In takrat se samo povežem z glasbo, ki je bila do zdaj edina stalnica v mojem življenju, kjer sem se lahko čisto izklopila in se ji prepustila ne glede na to, kaj se je v meni dogajalo. V bistvu mi je vedno pomagala.«

Maja Keuc in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

Album Sončnice je s spremljevalno zasedbo predstavila na koncertih po Sloveniji, zdaj je na vrsti še zadnji v Ljubljani in je že razprodan. »Zelo sem hvaležna, da so ljudje tako lepo sprejeli mojo novo glasbo, saj je bilo vanjo vloženega resnično veliko vsega in tudi sama nisem vedela, kako se bo vse odvijalo po toliko letih, ko na sceni nisem bila stalno prisotna. Zelo sem vesela, da so se skladbe tako dotaknile ljudi, kot se dotikajo tudi mene. Zdaj nadaljujemo koncerte v zimskem delu, piše pa se že nova glasba.« Ne moremo mimo tega, da je nastopila tudi na Dragićevi gala večerji ob poslovilni tekmi. »Počaščena sem bila zaradi povabila, da nastopim na Noči zmaja in zapojem svojo pesem Zmaji, ki se je zlila z njegovo zgodbo. Nastala je ob pravem času na pravem mestu.«

Tujini hvaležna

Za našo priljubljeno pevko je bogata karierna pot, vpliv tujine ostaja v njenem glasbenem izrazu. »Bila je zelo intenzivna, pridobila sem ogromno zelo dragocenih izkušenj, vpogledov na svetovni trg, kako je delovati tudi iz ozadja, in tujini sem resnično hvaležna, ker sem šele tam ugotovila, kaj mi v življenju zares pomeni in kako ter kje si želim delovati in živeti. Ne hrepenim več po svetovni karieri ali ogromnih odrih, ker je cena za to zame previsoka. Najbolj so pomembni družina, celica, odnosi, šele nato pride kariera in vse drugo. Ni bilo vedno tako, potem pa sem ugotovila, da si lahko najuspešnejši na svetu, a če tega ne moreš zares s kom deliti, je to lahko največja praznina, ki jo lahko občutiš. V Sloveniji lahko pojem, pišem, nastopam, predajam znanje in imam še zmeraj precej normalno življenje. Več od tega pa, iskreno, ne potrebujem. In tega miru ne bi imela, če v tujino ne bi šla, ker bi se vse življenje spraševala, kaj če, in bi begala. Veselim se grajenja svojega življenja in glasbene poti primarno v Sloveniji, s tujino pa bom tako ali drugače najbrž še vedno ostala povezana.«

Zdaj je videti zares srečna, in ko jo vprašam, kaj njeno življenje dela lepo, po kratkem premisleku pove: »To, da se vsak dan zahvalim za vse, kar je lepega v mojem življenju, in ga živim zavestno. Vem, da sem jaz kreator svojega življenja, in lahko sem na strani rešitev ali na strani problemov.« Pred slovesom pa preda še kratko sporočilo za vse nas: »Vzemite si čas zase, da se povežete s tistim, kar vas radosti na vaš način.«