Maji niso žrtvovali devic, pač pa mlade dečke
Ruševine majevskega mesta Chichen Itza so ena največjih znamenitosti Mehike, kamor se zgrne dva milijona turistov na leto. Iz srednjeameriške džungle se dvigujejo templji in palače, med temi piramida El Castillo, ki se stopničasto dviguje več kot 30 metrov visoko. Maje povezujemo z izjemnimi dosežki v arhitekturi, agronomiji, astronomiji in umetnosti, z njimi pa je povezano tudi žrtvovanje – ljudi. Verjeli so, da si bodo s prelito krvjo, potentno življenjsko energijo, pri bogovih izprosili dež in rodovitno zemljo. Primeri človeškega žrtvovanja so dobro dokumentirani v njihovi umetnosti, o množičnem ritualnem ubijanju pričajo tudi odkritja okostij, najpogosteje v t. i. cenotes, svetih vodnjakih, v katere so metali človeške daritve božanstvom. A če je v arheologiji tradicionalno vladalo zakoreninjeno prepričanje, da so žrtvovali predvsem deklice in mlade ženske, device, je analiza DNK več deset okostij pokazala, da so bili obredna darila božanstvom dečki, večinoma stari od tri do šest let.
Bilo je leta 1967, ko so arheologi v morda najslavnejšem majevskem mestu v podzemni jami naleteli na ostanke več kot 100 otrok. Analiza DNK 64 okostij pa je zdaj postregla z dvema velikima presenečenjema. Prav vsa analizirana okostja so namreč pripadala dečkom. »Mislili smo, da bomo našli grobišče predvsem deklet oziroma z le malo dečki. Drugo presenečenje je spoznanje, da so bile nekatere žrtve v sorodu,« je dejal glavni avtor raziskave Rodrigo Barquera z Instituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo v Leipzigu.
Raziskovalni ekipi je uspelo izvleči genetski material iz 64 okostij, ki so jih pred več kot pol stoletja našli v podzemni jami, 400 metrov od svetega vodnjaka v Chichen Itzi. Z radiokarbonskim datiranjem so dognali, da so Maji uporabljali podzemno jamo kar pol tisočletja, večina odkritih okostij sega v čas med letoma 800 in 1000 našega štetja, ko je bila majevska civilizacija na vrhuncu svoje moči.
Analiza je razkrila, da so bile prav vse žrtve žrtvovanja dečki, najmanj četrtina jih je bila v tesnem sorodstvu: od bratov do bratrancev in celo dveh parov identičnih dvojčkov. Vsi so do svoje smrti, to je bilo med tretijm in šestim letom, uživali podobno prehrano. Vsa ta dognanja so raziskovalcem dala misliti, da so bili krvno povezani dečki izbrani za žrtvovane. »Nekdaj so na smrt in svet na sploh gledali drugače kot mi zdaj. Ritual žrtvovanja zanje ni pomenil izgube otroka, temveč priložnosti, ki jim jih je ta posebni pokop dal,« pojasnjuje Barquera.
Kosti lahko po več kot tisočletju izdajo le toliko. Niso povedale metode žrtvovanja. A v času, v katerem so dečki živeli in bili ubiti, je žrtvovanje vključevalo obglavljanje in obredno izrezovanje srca.
