Če bi zastavili vprašanje, kateri kraj je imel več prenočitev, veliki Slovenj Gradec ali Mislinja, bi najbrž večina odgovorila, da Slovenj Gradec. Pa ni! Lani so namreč največ turističnih prenočitev našteli v Mislinji, po številu prebivalcev manjši slovenski občini, po površini pa še kar veliki. Meri 112 kvadratnih kilometrov, ima 11 naselij in 1265 hišnih številk ter približno 4800 prebivalcev. V majhni občini Mislinja, ki je za naključnega popotnika kraj s cerkvijo in z nekaj hišami levo in desno, ni obilice turističnih zmogljivosti, a je na njenem območju – vsaj v večjem deležu – smučišče Kope. Lani so tam našteli 35.800 prenočitev. Sledita slovenjgraška občina, kjer so našteli dobrih 30.700 prenočitev, in občina Ribnica na Pohorju z 19.500 turističnimi prenočitvami.

Turistična razglednica Hude luknje iz leta 1898 FOTO: arhiv Občine Mislinja

Tako je Mislinjska dolina skupaj z Zahodnim Pohorjem, kamor štejejo tudi območje občine Ribnica na Pohorju, lani ustvarila okoli polovico turističnih prenočitev v regiji. V teh občinah – Slovenj Gradec, Mislinja in Ribnica na Pohorju – je na voljo tudi največ nastanitvenih zmogljivosti. Kope tako postajajo turistični paradni konj občine Mislinja. Zgolj do februarja letos so tam zabeležili 69.000 smučarjev, cilj je 110.000. Lani so v občinskem podrobnem prostorskem načrtu za Kope definirali nadaljnji razvoj na 17 hektarih zemljišč. »Perspektiva za nadaljnje vlaganje je zelo velika. Dogradili smo restavracijo Zajc, pokrili del, ki je bil prej za zimo neprimeren, uredili in razširili smučarske proge do konca. Gradnja bike parka bo potekala še naslednja tri leta,« pove Boštjan Paradiž, direktor podjetja Vabo, prvi mož Kop in predsednik Združenja slovenskih žičničarjev, ki meni, da bodo mile zime, kot je letošnja, tudi v bodoče, zato brez dobrega sistema tehničnega zasneževanja zimskega turizma ni mogoče več izvajati. Treba bo dograditi sistem zasneževanja, lotili se bodo prostorskega načrta urejanja prog in lokacije dodatnega jezera za zasneževanje …

Posest za milijon goldinarjev

Vrnimo se za nekaj vrstic v mislinjsko preteklost. Da se je pravi razvoj kraja začel nekje v tridesetih letih 18. stoletja s fužinarstvom, je dejstvo. Fužine so začele delovati leta 1724, po proizvodnji in obsegu tržišča so bile najmočnejši železarski obrat na Spodnjem Štajerskem. Leta 1754 jih je kupil Michelangelo Zois, pozneje jih je podedoval njegov sin, razsvetljenec baron Žiga Zois. Po nekajkratni menjavi lastnikov je mislinjsko posest leta 1900 za milijon goldinarjev kupil veleposestnik Arthur Perger in obrate preusmeril v lesno industrijo.

Zdaj so novi, drugačni časi. Perkmandelcev, gozdnih pritlikavcev, ki bi ponoči s kladivi potrkavali po kamnih in iskali rudo in s katerimi bi starejši strašili otroke, že dolgo več ni. Lesna industrija je skoraj pozabljena, obrati se zapirajo, tukajšnji les pa zelo mika kupce iz soseščine, iz Avstrije.

Zdaj prinašajo denar Kope oz. tamkajšnje smučišče. Pa kolesarska steza, Štrekna, speljana po trasi nekdanje železniške proge, nekaj malega tudi pohodništvo. Vendar se zdi, da je vse skupaj bolj tako tako, kot je včasih slišati v kakem neformalnem pogovoru.

Štrekna brez vsebine

Obstajajo napovedi, ki prihajajo iz koroške pisarne Regionalne razvoje agencije, da je v pripravi že nova strategija razvoja turizma na Koroškem. Kaj bo ponudila, bo pokazal dokument. So pa v pripravi tudi nova spletna stran kolesarske poti Štrekna, nov promocijski letak in tudi nabor promocijskih izdelkov, ki bodo na voljo turistom ter ljubiteljem te kolesarske poti.

Turistično-informacijski center v Mislinji je odmaknjen od kolesarske Štrekne. FOTO: Dejan Vodovnik

Prav Štrekna, o kateri imajo kolesarski navdušenci zgolj besede pohvale (na njej je mogoče srečati tudi sprehajalce), je po mnenju številnih neizkoriščen potencial. Ob njej ni kaj dosti možnosti za nič drugega kot zgolj kolesarjenje in pogled na levo ali desno. Do lokalov, ki ponujajo okrepčilo, je treba zaviti s steze, nedavno so sicer postavili servisno postajo za kolesa na počivališču pri Kmetijski zadrugi v Mislinji, omogoča hiter dostop do orodij za manjša popravila, kar je vsem kolesarjem v pomoč pri morebitnih tehničnih težavah na poti. Gre pravzaprav za preprosto, vzdržljivo stojalo, združljivo z vsemi tipi koles ter opremljeno z osnovnim orodjem in kakovostno tlačilko. Kakor koli, nekaj je, vendar veliko, veliko premalo za celovito ponudbo.

Eden redkih lokalov tik ob Štrekni je poleti poln poganjalcev pedalov. FOTO: Dejan Vodovnik

Kolesarski hotel

Zato je precej zanimanja nedavno požel prispevek arhitektke Žive Mali v lokalnem časniku, ki je predstavila idejno zasnovo kolesarskega hotela na območju nekdanje železniške postaje v Mislinji. Pravzaprav je šlo za njeno magistrsko delo. Številni so zamisel pozdravili, kar več pa se jih je ustrašilo, da bi že zaradi idejne zasnove ostali brez kakega objekta ali da bi jim odščipnili kak kos zemljišča.

Nekateri bi radi videli, da bi iz stare železniške postaje nastal kolesarski hotel. FOTO: Dejan Vodovnik

Župan Mislinje Bojan Borovnik o zamisli pravi, da je »dobrodošla, vendar je o njeni uresničitvi zdaj nemogoče govoriti, kaj šele napovedovati kaj konkretnega«. »Vsi vemo, da največ ljudi prečka Mislinjo prek kolesarske poti Štrekna ali regionalne ceste. Območje nekdanje železniške postaje zato predstavlja potencial za vzpostavitev turističnega centra v kraju. Povod za razmislek o razvoju kraja kot turistične destinacije so bile tudi kulturne znamenitosti, naravne danosti … Mislinja se zato lahko uvrsti na zemljevid turizma kot postojanka ali izhodiščna točka,« zapiše Malijeva v magistrski nalogi. Rdeča nit njene zamisli je ureditev kolesarskega hotela. »Pri tem gre za prenovo več kot 100 let starega upravnega dela železniškega postajnega poslopja … Nastali hotel bi bil primeren tako za turiste na oddihu kot tudi za poklicne športnike na pripravah. Namenjen bi bil maksimalno 58 osebam, ponujal pa bi tudi restavracijo, zasebne kolesarnice, možnost izposoje in servisa kolesarske opreme … Prav tako bi bila v prostor umeščena turistično-informacijski center in prostor z razstavo o stari železniški progi,« še zapiše arhitektka, ki poudarja, da »gre za predstavitev lastne ideje, kako najbolje izkoristiti prostor oz. predstaviti potencial nekega prostora".

Vse do morebitne uresničitve in prve kavice v kolesarskem hotelu pa se bo treba zadovoljiti s štetjem smučarjev na Kopah, kolesarjev, ki drvijo mimo Mislinje, in kakega naključnega pohodnika.