Mangulica ji daje energijo

Največji kuharski mojstri so navdušeni nad mangulico, pasmo prašičev, znano po svoji kodrasti dlaki in debeli plasti maščobe, zaradi katere so njihove mesnine tako okusne. Med največje ljubitelje mangulice pri nas spada Robert Prinčič, mojster mesa na žaru in lastnik gostilne Čompa na Trubarjevi cesti v Ljubljani. Za svoje gurmanske prijatelje je pripravil kosilo, ki je bilo polno dobrot iz mangulice, predstavil pa je tudi vzrediteljico Zsóko Fekete, ki ga oskrbuje z mesom. Pred petimi leti sta se s 37-letno Madžarko, ki živi blizu Debrecena ob romunski meji, spoznala na festivalu mangulice, letos pa sta začela poslovno sodelovati in spletla tudi prijateljske vezi. Ob petkih se z Robertom dobita v Budimpešti za prevzem mesa, tokrat pa ga je prvič obiskala v ljubljanski gostilni, kjer je tudi preizkusila svoje meso na Robertov način in ni mogla skriti navdušenja. »Še nikoli nisem jedla tako dobro pripravljenega mesa iz mangulice. Tukajšnji žar daje dodaten okus, tako da je res izjemno. Pri Robiju sem spoznala čisto drug svet okusov. Kljub temu da se meso peče na žaru, ostane zelo sočno,« je nizala pohvale nasmejana Zsóka.

Samci imajo imena

Mangulice so tradicija na Madžarskem, sprva so jih redili za mize avstro-ogrskih cesarjev, madžarska vlada pa je pasmo celo uvrstila na seznam nacionalnih zakladov. Da so res nacionalni ponos, se zaveda tudi Zsóka, ki trenutno redi približno 500 prašičev.

»Naša kmetija ima 100 hektarov, od tega se na štirih pasejo mangulice.« Ker se vidi, da uživa v vzreji, jo malo za šalo, malo zares povrašam, ali jim je morda nadela imena. »Za oplojevanje imamo 80 samic in pet samcev, ki imajo res imena: Artur, Geza, Elemir, Jurij in Rudi.« Ko sva nazdravili s slovenskim vinom, mi razloži začetke vzreje te edine kodraste svinje na svetu. »Nikoli si nisem mislila, da bom postala vzrediteljica, ampak že kot majhna sem si želela imeti kmetijo. Moja družina se je ukvarjala z zelenjavo, mangulice smo kupili zato, da so pojedle tisti del zelenjave, ki je nismo mogli uporabljati. Deset let nazaj smo imeli priložnost, da smo lahko kupili večje število mangulic. Ko smo jih dobili, so bile skoraj vse breje, a tega nismo vedeli. Čez en teden so skotile in naenkrat smo imeli več kot 50 pujskov. Morali smo se odločiti, ali bomo nadaljevali z zelenjavo ali z mangulico.« Kot kaže, je bila odločitev več kot pravilna, njihova vzreja se je vsako leto večala. »Januarja leta 2012 smo jih kupili 20, spomladi 2012 smo jih imeli že 100 in čez eno leto smo izdelke predstavili na državnem festivalu mangulice. Že takrat sem dobila nagrado. Zdaj vsako leto dobivam nagrade za kakovost ne samo na Madžarskem, ampak tudi v tujini.«

Močna kot poper

Gurmani prisegajo na ta ovčjo svinjo, kakovosti ustrezna je tudi cena – za kilogram Zsókine mangulice boste odšteli 30 evrov. »Redimo jih v prosti reji, imajo zelo udoben prostor in se prehranjujejo zgolj z naravno hrano. Poudarek je predvsem na hrani,« je razložila. »Mangulica je od druge svinjine bolj marmorirana, meso je bolj mastno. Pravzaprav je okus v masti in ne v mesu.«

jhhj

Ima pol manj holesterola od drugih prašičev, uživanje tega mesa pa zaradi vsebnosti stearinske kisline priporočajo celo zdravniki. »Pri nas ne dobijo soje ali druge umetne hrane, ampak samo naravno zelenjavo, ki jo pridelujemo doma. In to se pozna na kakovosti in okusu mesa.« Med zanimivim pogovorom mi je razkrila, da si brez kmetije ne more predstavljati življenja. »Velikokrat dobim kompliment, da sem energična bombica, da nikoli nočem nehati in vedno hočem preseči svoje meje. Lahko rečem, da sem maksimalistka.« Diplomirana inženirka živilstva, ki je tudi strokovna prevajalka in učiteljica jahanja, se rada pošali na svoj račun. »Majhna sem, ampak močna kot poper. Fanatična sem tudi, kar se tiče skrbi za žival in med drugim sem se izšolala za asistentko veterinarja in sama kastriram mangulice.«

Mehke roke od masti

Pred dvema tednoma je postala najbolj navdihujoča ženska Madžarske za leto 2022. »Osebno je to zame povratna informacija, ki mi daje moč in pokaže, da sem na pravi poti in da sem naredila nekaj dobrega.« O motivaciji predava tudi na njihovi biotehnološki fakulteti.

Kljub temu da je tako uspešna, še ni našla svoje boljše polovice. »Imam močen karakter, zelo težko je najti partnerja, ki bi lahko bil sopotnik v celotni zgodbi. Vsi se me bojijo. Moj partner bi moral spremeniti svoje življenje, da bi se vključil v moje, ker jaz tega ne bom nikoli pustila. Uspešna sem samo zato, ker sem jaz z mangulico ali mangulica z mano.«

Energična Madžarka na svoji kmetiji dela kar 12 ur na dan. »Pri nas doma je nemogoče, da bi ob štirih popoldne sedeli pred televizorjem. Edino vikende imam malo bolj proste. Takrat uživam v wellnessu in savni, zelo rada vozim in potujem.« Kljub celodnevnemu delu ima lepo kožo na rokah, in ko ji to omenim, takoj odvrne: »Mehke so zaradi masti. Velikokrat držim v roki meso mangulice in ta mast gre tudi noter v kožo, se vpije. Tudi priljubljeno ognjičevo kremo delajo z mastjo mangulice.«

Dan je pogosto prekratek za njen urnik. »Od začetka do konca sem zraven mesarja, prodajam na stojnicah, delam marketing ... vse, kar je potrebno. Na primer: včeraj sem se zbudila ob dveh zjutraj, ker smo ob treh startali na tržnico v Budimpešto. Po prodaji smo se popoldne iz Budimpešte vozili pet ur do Ljubljane, prispeli ob desetih zvečer v Čompo in še ob enih zjutraj smo sedeli v restavraciji. Vsega skupaj sem bila 24 ur pokonci.« Ker ji nasmeh ne izgine iz obraza, sem jo seveda povprašala, od kod vendar črpa vso to energijo. Kot iz topa je izstrelila: »Mangulica mi daje energijo.« In pojasnila, da je meso mangulice vsak dan na njenem jedilniku.