Manikira kot olimpijska disciplina?

Če ste bolj pozorno gledali letošnje olimpijske igre v Tokiu, ste morda opazili, da so nekatere atletinje prav tekmovale tudi v tem, katera bo imela bolj izrazit modni dodatek ali opazno pričesko. To se je morda še najbolj opazilo na atletskem tekmovanju, kjer so sprinterke Jamajke prednjačile z živobarvnimi frizurami. A pravi hit olimpijskega modnega trenda so bili letos pravzaprav nohti. Med opaznejšimi je bila britanska sprinterka Dina Asher-Smith, ki se je še posebno priljubila japonskim gostiteljem, saj je po zmagi v svoji polfinalni skupini namenoma kameri kazala svoje nohte, ki so bili poslikani z motivi Velikega vala pred obalo Kanagave, ene najbolj znanih slik priljubljenega japonskega slikarja iz 18. in 19. stoletja Kacušika Hokusaja.

Nohtno rivalstvo

Kot je pozneje za ameriške in britanske medije izjavila oblikovalka nohtov Emily Gilmour, je bila britanska atletinja osebno zelo vpletena v nastajanje dizajna svojih nohtov. S tem se je hotela, kot je dejala Gilmourjeva, zahvaliti Japoncem za organizacijo iger. Sicer pa je prav pri nekaterih športnicah v zadnjih letih značilno nekakšno rivalstvo, katera bo imela na tekmovanjih bolj opazne nohte, umetne, seveda. Nekatere tako promovirajo svoje države, druge pa poskušajo na ta način tudi posredovati javnosti nekakšno sporočilo. Nekaj takšnega se je zgodilo leta 2013, ko je švedska skakalka v višino Emma Green Tregaro na svetovnem atletskem prvenstvu v Moskvi nosila nohte v barvah mavrice. Na ta način je protestirala proti sprejetju ruskega zakona, ki je prepovedoval reklame s »homoseksualno vsebino«. Potem ko so jo na pobudo organizatorjev prvenstva iz svetovne atletske federacije opozorili, da na ta način krši načela športne organizacije, je mavrične nohte zamenjala z živo rdečimi.

Sicer pa naj bi manikirni saloni, prav zaradi čedalje večje popularnosti nošenja nohtov na tekmovanjih, postali stalnica v olimpijskih vaseh oziroma v bližini prebivališč športnikov na večjih tekmovanjih. Tako je bilo tudi letos v Tokiu. Po pripovedovanju športnic je bilo obiskovanje teh salonov letos zelo priljubljeno in je bilo celo težko dobiti termin brez predhodne rezervacije.

Pionirka

Tradicijo nošenja vpadljivih nohtov na velikih tekmovanjih je začela slovita ameriška sprinterka Florence Griffith Joyner. Preden se je začela aktivno ukvarjati z atletiko, je bila zaposlena v manikirnem salonu, svoje znanje obdelovanja in urejanja nohtov je potem pogosto kazala po koncu tekov na atletski stezi. Še vedno je znana slika njenih nohtov v beli, modri, rdeči in zlati barvi, s tremi zlatimi in eno srebrno medaljo z olimpijskih iger v južnokorejskem Seulu leta 1988, ki so predstavljali barve ameriške medalje in olimpijsko zlato. Takrat so rekli, da vsakič, ko si pri teku na 100 ali 200 metrov videl tekačico z urejeno pričesko in živopisnimi nohti, je to bila zagotovo Florence Griffith Joyner. Tekla je s slogom in hitrostjo.

Mnoge športnice pravijo, da se za urejanje nohtov pred tekmami odločajo tudi zato, da razbijejo enoličnost tekmovanja. Morda je najbolje te občutke za CNN opisala hongkonška plavalka Cammile Cheng, ko je rekla, da »plavalke tekmujemo v bolj ali manj enakih kapah, z enakimi očali in kopalkami, zato se mi zdi, da z urejenimi nohti dodam k tej sivini še malček svoje osebnosti«. Druge tekmovalke so letos z njimi tudi proslavile svoje medalje, za nekatere pa so bili urejeni nohti nekakšen talisman, tako kot ogrlice ali verižice. Prispevali naj bi k boljšemu počutju športnikov. Če urejeni in živobarvni nohti prispevajo k boljšim športnim dosežkom, pa za zdaj ni dokazal še nihče.