Marijino vnebovzetje predstavlja zmagoslavje nad smrtjo
Marijino vnebovzetje, ki ga obhajamo 15. avgusta, je najstarejši Marijin praznik. Na Vzhodu ga zasledimo že v 5. stoletju, na Zahodu pa kako poldrugo stoletje pozneje. Ta dan se spominjamo Marijine blažene smrti. Splošno je prepričanje, da je bila njena smrt bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz nuje; imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Zato so sprva ta praznik imenovali Marijino zaspanje. Spominjamo se tudi njenega obujenja od smrti. Poročila pripovedujejo, da so apostoli položili Marijino telo najprej v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Tomaža takrat ni bilo zraven. Čez tri dni je prišel tudi on. Rad bi še enkrat videl nebeško Mater. Odvalili so kamen od groba, a grob je bil prazen. V njem so bili samo cvetje in prti.
Marija je bila tudi s telesom vzeta v nebo. To versko resnico je razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Sveti cerkveni očetje in veliki učitelji so v pridigah in nagovorih že od pradavnine ob prazniku ljudstvu govorili kot o znani resnici in jo utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Praznik je njeno zmagoslavje nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.
Najodličneje je slavil to resnico sv. Janez Damaščan, ki je živel v 8. stoletju. Z vso govorniško silo je vzkliknil: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovi desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«
Skopi viri
O Marijinem življenju je malo znanega. Sveto pismo jo predstavi skopo in zlasti v senci njenega sina. Če želimo izvedeti kaj več, moramo poleg navedb Svetega pisma upoštevati tudi apokrifne vire, zlasti apokrifni Jakobov protoevangelij iz 2. stoletja in krščansko izročilo. Iz teh dodatnih virov izvemo imeni Marijinih staršev: Joahim in Ana. Izvemo tudi, da je bila Marija še precej mlada, ko je rodila Jezusa – verjetno le okoli 14 let.
Žal iz virov ne izvemo niti datuma Marijinega rojstva (Cerkev praznuje Marijin rojstni dan na mali šmaren, 8. septembra) niti datuma smrti. Nekateri trdijo, da Marija sploh ni umrla, ampak je bila vzeta s telesom neposredno v nebesa. Glede njenega življenja po Jezusovem križanju so izročila zelo neenotna. Nekateri kristjani trdijo, da je do konca življenja živela v Jeruzalemu, drugi pa, da je svoja zadnja leta preživljala v bližini Efeza, kamor jo je odpeljal apostol Janez.
Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In velika maša (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča.
Od leta 1992 je Marijino vnebovzetje tudi v Sloveniji dela prost dan.
