Marjana Grčman vsekakor upa, da bo še naprej pripravljala turistično oddajo Na lepše
V oddaji o turizmu Na lepše, ki jo lahko vsak petek zvečer gledate na TV Slovenija, Marjana Grčman med drugim odkriva lepote izumirajočih slovenskih vasi, se sprehaja po pokopališčih pa tudi navdušeno skače z zmaji. Pivčanka z dolenjskimi koreninami nima obstanka, a si bo tudi ona med prazniki nekoliko odpočila. »Prejšnji teden so se zaključila snemanja, tako da montiram še zadnjo oddajo Na lepše v tem letu. Tedenski tempo produkcije polurne oddaje je naporen in zelo se veselim nedela v prihodnjih tednih,« mi pove ob snidenju v hiši RTV na Kolodvorski. Ob jelki mi zaupa tudi, da bo praznike preživela z domačimi. »Zakurila bom v kaminu, pekla piškote, brala in podarila čas tistim, ki so mi blizu.« Rada ima žlahtno intimo praznikov, kot jo pozna iz otroštva.
»Iz časov, ko smo jelko postavljali na božični dan in se avgusta pač ni prodajalo decembrskega kiča. Zame ima božič kot Proustove magdalenice okus po nostalgiji otroštva, po ognju v krušni peči, po družbi očeta, s katerim sva postavljala jaslice in vanje polagala že oguljene prastare figurice ovc in Svetih treh kraljev. To je bil čas, ko smo bili vsi doma in mi je bilo lepo, ne da bi vedela, zakaj. Danes pa je adventni čas za številne doba samote in praznik kiča, ko smo le lepi in prazni, kar so nam Pankrti povedali že v osemdesetih.«
Vrgla srce in stekla za njim
Ognjevita Dolenjka zadnja leta živi v bližini Pivke, in ker vedno ponosno poudari svoje korenine, me zanima, kaj je botrovalo k tej odločitvi. »Vrgla sem srce in stekla za njim. Tu je doma moj partner, tu živimo z družino.« Vsekakor pa je njen dolenjski značaj zelo opazen, zato jo vprašam, na kaj je kot Dolenjka najbolj ponosna. »Na svoje ljudi, ki vztrajajo v raztresenih vasicah, kjer še zvoni k avemariji. V krajih, kjer hribi mehko vzvalovijo kot naše narečje. Ponosna sem na trmo in pogum, ki mi ju je dalo življenje tam doli. In na prijateljstva, ki držijo za zmeraj.«
Kot Dolenjka je tudi zelo delavna, zato jo je težko uloviti, saj je vedno zelo zasedena. »Terenska snemanja in montaže mi vzamejo največ časa. Dosti časa smo z ekipo na cesti. Določeni tereni so tudi režijsko zahtevnejši in porabimo kar nekaj časa, da se posname cela zgodba. Dosti sem v gibanju in premikanje je zame sinonim za turizem. Ali povedano prosto po Kajetanu Koviču: 'Iti, hoditi. Ne, ker to hočeš, ne, ker je treba, ampak ker tukaj razen te hoje drugega ni.'«
Marjana je od pomladi tudi predsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije in zaradi tega poklepetava o prihodnosti turističnih novinarjev. »Če hočeš z nekom sodelovati, ga moraš najprej spoznati. Zato iskreno verjamem, da je osnovno poslanstvo društva mreženje, povezovanje ponudnikov na destinaciji. Tak primer je bila več kot uspešno izpeljana prva Borza lokalnih ponudnikov v Ilirski Bistrici, ki smo jo kot društvo izpeljali konec aprila. Vloga našega društva je, da pokažemo širšo sliko turizma na določeni destinaciji in da je turizem velika priložnost na področju povezovanja kmetijstva, kulture, športa in gostinstva. Naše društvo vidim kot vezni člen povezovanja in spodbude, pa tudi pozitivne kritike o stvareh, ki ne gredo v pravo smer. Prihodnost turističnih novinarjev? Ob vsej digitalizaciji in umetni inteligenci bi si želela, da članki in reportaže turističnih novinarjev ne bi obstali na ravni marketinških sporočil, ampak da bi bili poglobljene zgodbe o destinacijah, ki vključujejo tudi socialne in okoljske vplive turizma. Tako bomo vsi skupaj lažje razumeli kompleksnost sveta, v katerem živimo, in tudi bolj odgovorno potovali.«
Pripeljal jo je Sašo Hribar
Nedavno je na Dnevih slovenskega turizma prejela nagrado kristalni triglav za osebnost, ki je letos največ prispevala k turistični prepoznavnosti Slovenije v svetu. »Vesela sem, da so vse vodilne institucije slovenskega turizma opazile trud, energijo in strast, ki jih vlagam v ustvarjanje turističnih zgodb. Včasih se na dolgih poteh na snemanja pa v samotnih urah v montaži vprašam: 'Joj, pa kdo sploh opazi te malenkosti v prispevkih, komu sploh govorimo naše zgodbe, koga se dotaknemo s svojim delom, kakšne planke premikamo na terenu?' Zato sem iskreno vesela nagrade. Sem pa vesela tudi dejstva, da sem jo dobila zdaj, kot spodbudo med delovno potjo, in ne na koncu, ko že korakaš proti penziji. Ampak 'show must go on', že zjutraj, dan po podelitvi nagrade, sem bila na snemanju v rovih pod Sveto goro. Oktober in november se mi zdita tako zapolnjena meseca, da imam pogosto občutek, kot da turistični delavci živimo dvojno življenje, toliko vsega je.«
Trenutno naša največja strokovnjakinja za turizem je nedavno prejela nagrado kristalni triglav za osebnost, ki je letos največ prispevala k turistični prepoznavnosti Slovenije v svetu.
Vsekakor upa, da bo še naprej pripravljala turistično oddajo Na lepše. »Trenutno se na televiziji množično ukinja oddaje. Oddaja Na lepše bo na sporedu, če bomo našli zunanjega financerja. Za zdaj smo še v dogovarjanju z gospodarskim ministrstvom, ne vem pa, kako se bo izteklo. Žal bi mi bilo, da bi se edina oddaja o turizmu na nacionalki ukinila. V teh 14 letih nam je namreč uspelo iz oddaje Na lepše zgraditi prepoznavno blagovno znamko in res bi bilo nespametno, če bi zdaj ugasnila. Upam, da mi bo dano, da to počnem še naprej. Menim, da tudi skozi turizem izpolnjujemo poslanstvo javnega servisa.« Kot mi zaupa, bi v vsakem primeru ostala v turizmu. »Ker imam iskreno rada to gospodarsko panogo. Ostajam pa optimist. Puško lahko v koruzo vržem tudi jutri.«
Marjana ima za sabo dolgo zgodovino na RTV Slovenija. »Takoj po srednji šoli sem prišla na televizijo, kamor me je po obdobju, ko sem pisala za Tofa, pripeljal moj, žal, pokojni prijatelj Sašo Hribar. Začela sem v oddaji Tistega lepega popoldneva, ki sta jo vodila Lado Bizovičar in Anja Tomažin. Zraven naše redakcije pa je imel pisarno tudi Drago Bulc, ki je nekega dne potreboval nekoga za na teren. Naredila sem prispevek in je bil več kot zadovoljen. Vse preostalo je zgodovina.«
Fino je potovati sam
V nadaljevanju se vrneva k oddaji Na lepše, in kot turistično poznavalko jo povprašam, katerih 5 točk v Sloveniji bi svetovala tujcem kot obvezne za ogled. »Korita Soče. Postojnsko jamo. Veliko Planino, kjer se potuje v 'živo' pastirsko tradicijo. Goriška brda. Plečnikovo Ljubljano,« mi našteje, ob tem pa ji postavim vprašanje, ali je Slovenija raj za turiste. »Slovenija mora biti v prvi vrsti raj za domačine, šele nato za turiste. Najprej so pomembni lokalci, brez njih so mesta Disneyland. S pravilnim upravljanjem destinacij, s preusmerjanjem turističnih tokov tudi v čas posezone smo na dobri poti k vzdržnemu in avtentičnemu turizmu. Me pa skrbi dejstvo, da se za lepimi fasadami in urejenimi ulicami mest nezadržno odvija proces gentrifikacije, ki iz urbanih središč postopoma izključuje mlade, ustvarjalce in vse druge, ki si ne morejo privoščiti dragih najemnin ali lastnega stanovanja. V središču mest se gradi luksuzne stanovanjske komplekse, namenjene peščici najbogatejših. Danes je nepredstavljivo, da bi v centrih gradili javno dostopna stanovanja. Dogaja se, da obisk centra za številne meščane že predstavlja predvsem turistični obisk, kar ni v redu. To je stvar, ki zahteva tudi javno debato.«
V klepetu mi zaupa tudi, katera je njena sanjska destinacija. »Včasih me potolaži kakšen konec Slovenije, včasih poboža izlet v neznano tujino. Vedno je navdihujoča hoja po domačih biosfernih območjih, ki so pod Unescovo zaščito. Galapagos me privlači, pa Antarktika, hoja po robovih Moherskih klifov in mistika škotskih gradov. Lačna sem sveta.« Zediniva se, da je pametno potovati in si širiti obzorja, čeprav Marjana pravi, da vsak ve za sebe.
Eni doživijo potovanje pred domačim pragom, drugi na drugem koncu sveta. In oboje je prav.
»Eni doživijo potovanje pred domačim pragom, spet drugi na drugem koncu sveta. In oboje je prav. Fino je potovati sam, ker potem potuješ dlje. Postajaš pogumen, iznajdljiv in lažje razumeš kompleksnost sveta. Na potovanju se znebiš vlog in odnosov, ki jih nosiš v vsakdanjem življenju. Je pa dobro, da je človek na poti pripravljen sprejeti presenečenja, pa da se računa tudi na skulirane ljudi. Življenje se začne na robu cone udobja.« Ob koncu najinega pogovora pa še pristavi misel, ki jo spremlja na vsakem koraku: »Razmišljajmo prosto po Janezu Menartu, ki pravi: 'Sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem.'«
