Marko Hatlak: Najprej moraš biti moški, šele potem je na vrsti ego
Festival Ljubljana zaznamuje vstop v novo leto z 8. Zimskim festivalom, in tokrat bomo občudovali glasbene presežke izjemnega dogodka, ki nam ga bo pripravil akordeonist Marko Hatlak. Vodja instrumentalnega ansambla in umetniški vodja projekta Bachovi korali in instrumentali, ki mu boste lahko prisluhnili 26. februarja ob 19.30 v Slovenski filharmoniji, je v središče glasbenega projekta postavil devet Bachovih koralov. Zazveneli bodo v izvedbi izbranih vrhunskih glasbenikov – sopranistke Nike Gorič, mezzosopranistke Bernarde Fink, tenorja Domna Vurnika, basbaritonista Marcosa Finka ter instrumentalnih solistov Eve Nine Kozmus (flavta), Jelene Pejić (violina), Stevana Jovanovića (kontrabas) in Aleksandre Pavlovič (klavir). Pri tem bo sodeloval tudi 30-članski mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana pod vodstvom Jerice Bukovec, ki bo poslušalcem približal skrivnostno lepoto koralov.
S Hatlakom se dobiva v znamenitem Unionu, kjer je imel decembra v Veliki dvorani Grand hotela gala koncert s skupino Funtango. »V tem obdobju imamo po navadi padec z vsemi stvarmi, tokrat pa je ravno obratno. Prišel sem iz studia, kjer smo s Funtango snemali novo ploščo. Delamo dvojno ploščo, in to je prva, ki smo jo včeraj zaključevali z instrumentalnimi skladbami. Marca nas čaka še eno snemanje z vokalnimi skladbami. Trenutno pa sem v pripravah za Zimski festival, ki je zdaj zame največji izziv v mojem življenju.«
Bach je največji
Johann Sebastian Bach je napisal nekatere najlepše skladbe in obenem najkompleksnejše umetnine kontrapunkta in fuge, Hatlak pove: »Bach je zame največji, ima veliko mistične vsebine, celo božanskega naboja. Pri njem je skoraj vse na nekem ezoteričnem nivoju. Bach je zame alfa in omega, na vseh plateh življenja je zelo inspirativen, bil je zelo human, tudi oče, imel je 20 otrok. V težkem obdobju je živel, zdaj bo 340 let od njegovega rojstva, rojen je bil 21. marca 1685. Če pomisliš, da se jaz danes, leta 2025, z vsemi izkušnjami in klasično izobrazbo trudim in ga odkrivam in mi je velika neznanka v marsičem, ne moreš verjeti, kakšna večna dela so to, da preživijo čas, da preživijo mene in veliko generacij, in še za mano, čez 300 let, se bo nekdo ukvarjal s tem komponistom.«
Hatlak je za bližajoči se dogodek pripravil nove instrumentacije, ki bodo poudarile intimnost in kompleksnost njegovih mojstrovin. »Za Bacha pravijo, da je združil zahodno tradicijo zadnjih 1000 let. Njegova kompozicija sega v stare nemške čase, v ljudske napeve, z njim se barok konča. Zanimivo je tudi to, da se samo šest let po Bachovi smrti rodi Mozart, nastopi novo obdobje, v naši glavi pa se nam zdi to veliko večja razlika. Glasba v klasicizmu je čisto drugačna, postane posvetna, opera začne cveteti, medtem ko je bil Bach še v službi vladarjev. Na tem našem koncertu bom poskušal narediti presek, igral bom tako instrumentalna kot vokalna dela.«
Koral je jedro Bachove filozofske globine dojemanja in čistine Lutrovega izročila. »Začel bom z njegovim koralom, za katerega moramo poudariti, da je najgloblja spoved za človeka, ki mu duhovnost veliko pomeni. Bacha je treba razumeti v kontekstu, da je imel takrat Martin Luter izjemen vpliv, saj je bil Bach navdušen nad njegovo idejo očiščenja vere. Torej da vero nosiš v sebi, da pravzaprav ne potrebuješ nobenega materialnega zunanjega dokazovanja in blišča, ampak da je v bistvu navznoter tista prava, in tudi njegova glasba je tako očiščena. Korale je pisal res za najbolj meditativne poglobljene trenutke. Zato sem se tudi vedno želel preizkusiti v koralu.«
Z njim se umiri
Pri ustvarjanju ga je vodila tale misel: »Bachova glasba je tako brezmejna in univerzalna, da v svoji lepoti vedno znova pokaže skladateljev genij.« Kot mi pove, ga Bach že od nekdaj navdihuje. »Mogoče tudi zato, ker igram harmoniko in jo vidim kot male orgle, saj imamo registre, z mehom lahko delamo krasno dinamiko. Pravzaprav imamo en tak tipkalni multi stroj, lahko igramo veliko večglasij, kar zahteva ogromno koncentracije, in vedno, ne glede na to, v katerem projektu sem bil, s katere turneje sem prišel, sem se vrnil k Bachu, ker se mi zdi, da te nastavi. To je zame, kot da prideš tudi duhovno domov. Zadnje čase sploh, ko vidim, kaj se v svetu dogaja in koliko je premalo fokusa, z drugimi besedami, kako si vzamemo premalo časa za vsako stvar ... Ko delam Bacha, mi to daje možnost, da se znotraj tega stresa lahko umirim in najdem stik s pravo materijo.«
Potem se nekoliko zamisli in pove: »Ljudje me sprašujejo, zakaj delam te težke stvari, in dolga leta nisem imel odgovora, zdaj pa ga imam: zaradi lepote. To je tako lepa stvar, kot če pogledaš kip Davida ali ko opazuješ Botticellija. Jaz nisem ta genij, ampak sem samo občudovalec teh del, in če mi je dala narava možnost vsaj malo dotakniti se teh stvari, sem že zadovoljen.«
Ljudje me sprašujejo, zakaj delam te težke stvari, in dolga leta nisem imel odgovora, zdaj pa ga imam: zaradi lepote.
Ko ga povprašam, kako bi to glasbo približal ljudem, pa mi poda tehten odgovor, da jo pravzaprav že poznamo. »Ljudje sploh ne vedo, da vsa ta glasba, ki jo poslušajo po radiu, izhaja iz Bacha, torej vsi pop songi, vsi Rolling Stonesi ... On je dejansko naredil akorde za vse pop komade. Bach je zelo vpleten v naše vsakdanje življenje. Je pa res, da moraš tej glasbi nameniti malo pozornosti, več, kot da ti samo v ozadju nekaj igra in ti ob tem kuhaš, delaš nekaj drugega, se hecaš, imaš žur ... Ta glasba zahteva predanost. Mogoče je pa čisto prav tako, veste. Nekoč je bila ta glasba za izbrance, danes pa imajo vsi dostop do nje, kar je super, in je tudi razumljivo, da je ne bo vsak poslušal.«
Igra se s tipkami in zidaki
Koncert v Slovenski filharmoniji bo zaokrožila dramaturška celota: solistični korali na harmoniki bodo koncert odprli in zaključili, osrednji del pa bo zaznamoval dvojni koncert za klavir in harmoniko, prirejen iz Bachovega originala za dva čembala. »Brez njegove glasbe ne bi mogel živeti. Če bi me, kot rečejo otrokom, poslali na samotni otok in bi smel vzeti samo eno glasbo, bi to verjetno bila Bachova. Ker je divji, hkrati pa otročji, lušten, tudi strukturno čudovit, pomirjujoč, poln življenja, ne komplicira ... Obenem zna na hitro veliko povedati,« še pojasni svoje navdušenje.
V pogovoru se dotakneva tudi njegovega življenja: »Živim zelo intenzivno in se temu ne upiram. Ne znam biti dva dni pri miru. Kot da bi bil na svetu zato, da ves čas nekaj sestavljam. Ko smo bili majhni, smo se igrali z lego kockami, zdaj pa se igramo z malo večjimi kockami, s tipkami in zidaki. Doma namreč obnavljamo, in vse živo delam, tudi taka moška dela, torej vzamem vrtalni stroj, vijačim, žagam.« Presenečeno ga pogledam, da se tak glasbenik znajde tudi na tem področju. »Zame je vse to življenje. Sploh si ne želim, da je konotacija umetnika neki boem, ki pazi na svoje prstke. Zdi se mi, da si najprej moški, torej si dec, potem si foter, pa organizator družine, da sploh funkcionira vse, in šele potem je na vrsti moj ego.« Ob tem zaključi svojo misel, ki ga vodi skozi življenje: »Ko imam z družino vse urejeno, sem dosti bolj sproščen v glasbi, tudi dosti bolj kreativen; najprej moraš jesti, nekje spati, imeti nekoga, ki te ima rad ... Jaz to rabim; zdi se mi, da smo vsi globoko v sebi socialna bitja.«
Doma obnavljamo, in vse živo delam, tudi taka moška dela, torej vzamem vrtalni stroj, vijačim, žagam.
Zdi se, kot da se z njegovo glasbo dotikamo boga in doživljamo najveličastnejšo harmonijo bivanja na zemlji.
