Martin Golob: Zakramenti so nam dani zastonj

Bi znali našteti sedmero zakramentov? Pa poskusimo: sveti krst, sveta birma, sveta evharistija, sveta spoved, sveto bolniško maziljenje, sveto mašniško posvečenje, sveti zakon. Iz zakramentov živimo, k njim se zatekamo. Postavil jih je Jezus, ki je tudi njihov glavni podeljevalec prek duhovnikov, škofov, tudi laikov. Zakrament svetega zakona si podarita zaročenca. Zakrament krsta lahko v skrajni sili podeli tudi laik. Z zakramenti Jezus ostaja med nami stalno navzoč. Zakaj jih potrebujemo? Brez hrane pač ne gre. Zakramentalno življenje pomeni, da živiš iz zakramentov, iz tega, kar ti Bog daje. Da hodiš redno k sveti maši in k sveti spovedi, poglabljaš stik z Bogom z molitvijo, da si del občestva, ne kristjan le na papirju. To se najbolj razodeva pri sveti maši. Če te ni, se počasi odtujiš, osamiš.
Živeti iz zakramentov pomeni, da uporabljaš darove Svetega Duha, se zatekaš k njemu. Tudi poroka pomeni življenje iz zakramenta. Zakramenti so vidna znamenja nevidne Božje milosti, navzočnosti. Zakramenti tudi ozdravljajo, duha in telo. Ničkolikokrat sem doživel, da sta bolniško maziljenje in evharistija (sveto obhajilo) človeku za določen čas pomagala, stanje se je izboljšalo. In ne, ne gre le za psihologijo, ampak tudi za vero. Živeti iz vere. Tudi v vsakdanjih odločitvah, ko tehtaš med raznimi možnostmi, se odločaš za tisto, ki je v skladu s krščanskim pogledom. Zakramenti so nam dani zastonj, le svoje srce moramo odpreti, da Bog lahko vstopi vanj. Tokrat bom predstavil prvega izmed zakramentov, sveti krst.

Bližnjica do nakupa knjige Na spletni prižnici

Pogoj za sveti krst je vera staršev. Drugega pogoja, na primer poroke očeta in mame, ni. Po zakoniku Cerkve sem kot duhovnik starše dolžan sprejeti, se z njimi pogovoriti in jih pripraviti. Potem se lahko zelo hitro ugotovi, ali je njihov namen krsta iskren. K meni vedno pridejo z iskrenim namenom. Starši nase prevzamejo odgovornost, da bodo otroka vzgajali v veri, da bo sprejel Božje zapovedi in da bo ljubil Boga in bližnjega, kakor nas uči Jezus Kristus. Kasneje se izkaže, ali starši živijo po tej obljubi ali ne. To ostane na njihovi vesti.

Krst pa seveda ne deluje le v moči staršev, ampak tudi vere. Na Božje otroke pazi tudi Bog. Pri krstu ne gre le za zapovedi in prepovedi, ampak vključuje tudi Božjo milost. Ob tem zakramentu se človek na novo rodi v občestvu Cerkve. Ne gre le za polivanje z vodo in vstop v društvo, kot bi postal član društva lovcev ali upokojencev. Postaneš član velike družine, občestva Cerkve. Ne le kot institucije, tvoje ime se pri krstu zapiše v Božjo dlan.
Klasičen izgovor je: »Se bo že sam odločil, ali bo veren.« Zelo preprosto: če želiš otroku nekaj najboljšega, mu boš to tudi dal. Dojenčka ne sprašuješ, kaj bo jedel, ampak mu daš to, kar ocenjuješ, da bo zanj najprimerneje. Enako je na primer z obleko. Gre tudi za pomanjkanje vere. Poznam veliko odraslih, ki se zdaj sami odločajo za vero in jim je žal, da se starši v njihovem imenu niso odločili prej. Prikrajšani so bili za lepo izkušnjo življenja po veri. Poznam otroke, ki niso krščeni. Od daleč opazujejo, kaj delamo. Povabim jih zraven, včasih pridejo tudi k verouku, iz radovednosti. Vsak dan, ko nisi krščen, si prikrajšan za nekaj velikega.

Konec