Mateja Zemljiča je na vlogo pripravljal duhovnik

Prosti čas 26-letnik vsakič izkoristi za potovanje ali vsaj krajši izlet na morje in tako se je pred kratkim vrnil s Sardinije. Kot mi sprva pove Matej Zemljič, je zdaj spočit in pripravljen na nove izzive. »Vsako leto si poskušam izboriti čas, da prvomajske praznike preživim nekje na lepšem. Sardinijo sem izbral, ker je bila do tja najcenejša letalska vozovnica. In moram reči, da me je ta otok res prevzel. Plaže pa takšne, da ne vem, če so kje še lepše. Dopust sem si zamislil bolj avanturistično, tako da sem prevozil skoraj ves otok in vsakih nekaj dni prespal na drugem koncu. Na ta način sem začutil in si ogledal kar največ, kar ponuja Sardinija. Brez slabe vesti sem se v Ljubljano vrnil s par kilogrami več, ker se res nisem šparal pri tako okusnih testeninah, ki jih pripravljajo na tisoč in en način,« se nasmeji.

Dva težka covida

Na sprehodu ugotavljava, da je po epidemiji koronavirusa končno spet vse zaživelo. »Teatri so polni, maske so padle … Ljudje so željni kulture in druženja, kar nas zelo veseli. In zato je tudi dela več.« Razkrije, kako je kot igralec na svobodi preživel eno najtežjih obdobij za umetnike. »Predvsem me je ta čas naučil, naj si ne zastavljam dolgoročnih načrtov, saj se čez noč lahko vse obrne. Veliko sta me naučila tudi dva prebolela covida, ki nista bila najlažja zame. Zdaj zdravja res ne jemljem več za nekaj samoumevnega. Poskušam biti hvaležen za vsak dan dobrega počutja. Še bolj pa sem začel paziti na zdrav življenjski slog. Tudi jesti sem začel bolj zdravo. Iz prehrane sem izločil vse mlečne izdelke, svinjino in sladkarije. Skoraj vsako jutro si pripravim sok iz sveže zelenjave. In pa seveda šport, brez katerega ne gre.«

Sad njegovih napornih treningov je lepa postava. »Telo je igralčev edini instrument in zato se mi zdi zelo pomembno, da skrbim zase, kar se da. Če ti telo ne služi, kot igralec ne moreš opravljati svojega poklica. Fizično pripravljen se tudi lažje lotim različnih projektov. In še več energije imam, da lahko delam več projektov hkrati.« Trenutno nastopa v štirih predstavah. »V Lutkovnem gledališču igram v Čarovniku iz Oza, Petru Panu in Skrivnem društvu KRVZ. V MGL pa v predstavi Olje črne kumine. Za prav vse predstave lahko rečem, da so uspešnice, kajti vse ponovitve so razprodane. In vesel sem, da imam priložnost igrati zelo različne vloge. Morda mi je še najbolj v izziv predstava Olje črne kumine, kjer igram avtista.«

Iz reševalca v duhovnika

Širša Slovenija ga je spoznala kot reševalca Domna v seriji Najini mostovi. »Vsake toliko me še vedno kdo ustavi. Se mi je pa pred kratkim zgodilo, da me je na urgenci, kjer sem pristal zaradi poškodbe, ogovorila starejša gospa in me prosila, ali ji lahko pripeljem bolniško posteljo, saj je bila prepričana, da so me iz Vipave premestili v UKC,« mi v smehu opiše nenavaden pripetljaj, ko se usedeva v kavarni.

Na nacionalni televiziji ob nedeljah zvečer predvajajo nadaljevanko Trigrad, v kateri igra župnika Simona. »Prekrasen projekt. V čast mi je bilo igrati s tako dobro igralsko zasedbo z Markom Mandićem na čelu. Serijo smo snemali jeseni, a se nam je zaradi covida in vremenskih nevšečnosti projekt zavlekel za nekaj mesecev. Predvsem nam je ponagajal sneg. Ker se veliko stvari dogaja v gozdu, je bilo treba počakati, da skopni. Mislim, da smo posneli nekaj dobrega in predvsem drugačnega. Kljub temu da smo imeli zelo malo denarnih sredstev in časa, se je režiserka Sonja Prosenc odločila za zelo filmski pristop. S to serijo vpeljujemo tudi popolnoma nov žanr, ki gledalcem še ni domač, a upam, da jim bo zlezel pod kožo. Veliko poudarka je na fotografiji izjemnega Mitja Lična in glasbi Dua Silence.«

Matej se je zelo razveselil te vloge, ker je drugačna in je bila izziv. »Sicer je bolj stranska, ampak vseeno sem lahko lik razvijal in predstavil z vsemi njegovimi lastnostmi, posebnostmi.« Lotil se je je zelo študijsko. »Nanjo me je pripravljal prijatelj, duhovnik mlajše generacije. Veliko sva se pogovarjala, bil sem tudi na njegovih mašah, z njim preživel dan, tako da sem lahko čim bolj začutil duhovni poklic oziroma poslanstvo. Pregovorila sva vse prizore, ki jih imam – po potrebi spremenila besedilo in kaj tudi dodala. Veliko sem se ukvarjal z detajli. Kljub temu da sem kot otrok hodil k verouku, mi je bilo še veliko stvari tujih.« V šali ga vprašam, ali zdaj zna vse molitve na pamet, in z nasmehom mi odvrne: »Seveda, vse in še več.«

Še vedno dijak

Zaigral je tudi v nadvse uspešnem filmu Posledice. »Andrej iz Posledic je problematik, ki pristane v vzgojnem zavodu in ob nasilju, drogi in alkoholu išče svoj prostor pod soncem. Župnik Simon pa je svoje mesto našel pri Bogu. Čeprav je še na začetku svoje duhovne poti, v fari pogumno uvaja določene novosti, ki pa faranom niso ravno pogodu.« In katera vloga mu je bolj pisana na kožo? »Mogoče res vloga župnika. Čeprav raje igram tiste, ki mi niso pisane na kožo. Preprosto zato, ker so mi v večji izziv in se lahko razigram in doživim tisto, česar v svojem življenju ne morem ali pa si kdaj tudi ne upam.«

Pripravlja se na dva večja projekta. »O enem še ne smem govoriti, drugi pa je nadaljevanje serije Gospod profesor, kjer igram dijaka. Ja, prav si slišala. Tudi jaz sem vesel, da sem še vedno videti tako mladostno. Snemanja Gospoda profesorja se zelo veselim, predvsem zato, ker nam je uspelo narediti zelo uspešno 1. sezono, in mislim, da je druga lahko samo še boljša.« V pogovoru ob kavi mi še zaupa, da bi si nekoč želel igrati z Meryl Streep. »Zame je zagotovo najboljša igralka na svetu. Občudujem jo res v vsaki vlogi. Vsakič znova preseneti s popolno transformacijo. In ta njena hitrost spreminjana emocij. Uf, kar naježim se, ko govorim o njej.« Pred najinim slovesom strne svoje trenutno opažanje. »Želel bi si, da bi bilo med nami več strpnosti. Da bi znali bolj razumeti in poslušati drugače misleče. Da se ne bi več delili na naše in njihove ter bi čim prej spoznali, da smo tukaj zato, da ljubimo in smo ljubljeni.«