Mati Terezija, zavetnica revnih in ubogih
Mati Terezija, tudi Mati Tereza in sveta Terezija iz Kalkute je bila albanska redovnica, ustanoviteljica reda misijonark ljubezni in svetnica. Rodila se je premožnim albanskim staršem leta 1910 v Skopju kot Anjezë Gonxhe Bojaxhiu. Bila je najmlajša izmed treh otrok, imela je še sestro Age in brata Lazarja. Oče ji je umrl, ko je imela komaj devet let. V mladosti se je vedno bolj posvečala dejavnostim v župniji in nekaj tednov po dopolnjenem osemnajstem letu se je priključila loretskim sestram v Dublinu, od tam pa je bila poslana v indijsko mesto Dardžiling za učiteljico.
Leta 1931 je po končanem noviciatu izrekla prve zaobljube in si izbrala redovno ime Terezija po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Tistega leta je bila prestavljena v Kalkuto, kjer je 17 let preživela kot učiteljica in pozneje ravnateljica v šoli Saint Mary's Bengali Medium School. V Kalkuti je med hojo po ulicah naletela na najrevnejše, na reveže, brezdomce in otroke, ki niso imeli svojcev in strehe nad glavo ter so zaradi tega životarili in umirali na cesti. Ta izkušnja je mlado redovnico globoko pretresla. Začutila je, da je za zidovi nunskega samostana preveč stran od njih, da bi jim pomagala.
Sestra Terezija je 10. septembra 1946 zaslišala Božji klic, naj se posveti ubogim, in 18. avgusta 1948 je redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo. Leta 1949 je v začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni. Skupaj z njo je bilo v noviciatu še 10 drugih deklet. Novo redovno skupnost, kongregacijo misijonark ljubezni, je 7. oktobra 1950 potrdil papež Pij XII.
Ker je bila kot redovnica loretskega reda zavezana svojim zaobljubam, je morala za dovoljenje prositi svoje predstojnice pa tudi kalkutskega nadškofa. Za reveže je začela ustanavljati domove (za umiranje, za gobavce, za otroke ...), v njih je skupaj s sestrami skrbela za podhranjene, bolne in umirajoče in jim lajšala trpljenje. Leta 1963 je nastala tudi moška veja reda, kongregacija bratov misijonarjev ljubezni, pridružile pa so se jim še laične organizacije in gibanje, odprto za škofijske duhovnike. Leta 1979 je za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir. Leta 1980 je obiskala tudi Ljubljano, leta 1987 pa so se na Ježici naselile prve misijonarke ljubezni v Sloveniji.
Od leta 1983, ko je doživela srčni napad, je imela mati Terezija stalne težave z zdravjem. Leta 1992 je prestala operacijo na ožilju, vendar se ji je zdravstveno stanje še naprej slabšalo. Umrla je 5. septembra 1997, 13. septembra pa je bila v Kalkuti pokopana z najvišjimi državniškimi častmi. Devetnajstega oktobra 2003 jo je takratni papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo, že ob njeni smrti pa je dejal: »Bila je misijonarka ljubezni po imenu in po dejanjih. Dala nam je zgled, ki privlači in priteguje številne ljudi, pripravljene vse zapustiti, da bi služili Kristusu, ki je navzoč v ubogih.« Četrtega septembra 2016 je sledila njena kanonizacija, v Rimu jo je k svetnikom prištel papež Frančišek.
