Matjaž Mrak: Najlepši so spomini na Slavka Avsenika
Matjaž Mrak je eden tistih pevcev, ki so pustili pečat tako v zabavni kot narodnozabavni glasbi. A ni le izjemen vokalist in solist, je tudi klarinetist in bas kitarist, nekoč član ansambla Štajerskih 7, trenutno pa Tria Roberta Smolnikarja ter ansambla Lah-ov Boris s prijatelji. Čeprav se je pred štirimi leti upokojil kot uslužbenec Policijskega orkestra, je zdaj na odrih prisoten skoraj več kot prej. Letos zaznamuje 40 let nastopanja.
Kako se spominjate svojega otroštva? Kdaj ste se spoprijateljili s prvim inštrumentom in katerim?
Živel sem povsem vsakdanje blokovsko otroštvo. Rodil sem se v delavski družini, živel sem z mamo in dvema sestrama. V glasbeni šoli sem se začel učiti kljunasto flavto, čeprav sem si v otroških očeh želel igrati saksofon. Pozneje sem presedlal na klarinet, ki sem ga potem profesionalno igral 33 let!
Ste Vrhničan?
Ja, vse življenje živim na Vrhniki, v Cankarjevem mestu.
Imate kleno mamo, ki je nedavno praznovala 90. rojstni dan. Torej imate dobre gene?
Na svojo mamo sem res zelo ponosen. Kot mama samohranilka je ob delu v tovarni odlično vzgojila tri otroke. Poleg obilo dobrega sem po njej podedoval tudi nekaj zdravstvenih težav, ampak to ni ovira, da ne bi morebiti prav tako dočakal vsaj 90 let.
Je šel kdo od vaših otrok po vaši glasbeni poti?
Dva moja otroka sta že odrasla, nobeden od njiju ni zašel v glasbene vode. Sta pa oba končala nižjo glasbeno šolo, za kitaro in tolkala. A pozneje sta zašla v povsem druge smeri. Si pa za sina upam reči, da poje desetkrat lepše od mene, a nikoli v javnosti.
Ste akademsko izobražen glasbenik klarinetist, od prvega do zadnjega dne ste bili zaposleni v Policijskem orkestru in tam dočakali upokojitev.
To drži le delno. Moram biti iskren in priznati, da formalno nikoli nisem končal Akademije za glasbo. Tik pred koncem mi je zmanjkalo nekaj malega časa in tudi volje. Lahko pa rečem, da imam končano življenjsko glasbeno akademijo, saj letos praznujem 40 let javnega nastopanja kot pevec, 33 let pa sem bil del poklicnega orkestra. Dejansko je res, da sem bil od prvega do zadnjega dne zaposlen v isti službi, torej v Policijskem orkestru, kar pa tudi ni zanemarljivo.
Ste imeli beneficiran staž glede na to, da ste se upokojili dokaj mladi?
Kot vsi policisti sem do leta 2000 tudi jaz nabral nekaj beneficiranega staža, tako da sem se lahko malce prej upokojil. Vse v življenju ima svoje pluse in minuse! In to, da sem danes že v pokoju, je zagotovo plus.
Vedno ste bili povezan tudi z narodnozabavno glasbo, sodelovali ste z mnogimi ansambli. Kateri je bil prvi?
To pa je dolga zgodba, ki traja in traja. Upam si reči, da imam srečo peti in nastopati z najboljšimi glasbeniki in skupinami na Slovenskem. Začelo se je v srednji glasbeni šoli in ansamblu na Bledu. Prvi pravi ansambel, v katerem sem pel, je bil Ansambel Roberta Zupana, v katerem sem se naučil vse, česar o narodnozabavni glasbi prej nisem vedel. Pozneje sem bil tudi v ansamblu Grege Avsenika in turneje s Slavkom Avsenikom so bile nepozabne. Vmes sem sodeloval s Tonetom Žagarjem. No, pozneje se je iz te iste zasedbe razvil akustični trio J.O.K.S., s katerim nastopam še danes, gre pa izključno za posebne intimne glasbene dogodke. Leta 2001 sem dobil povabilo, če bi se pridružil zasedbi Štajerskih 7. Še vedno nastopam v Triu Roberta Smolnikarja, ki je bil prav tako nekoč v ansamblu Štajerskih 7, še največ pa je trenutno nastopov s prijateljem Borisom Lahom in njegovim ansamblom, kjer doživljam svoj glasbeni preporod v narodni noši. Vmes je bilo seveda na tisoče službenih koncertov in nastopov po vsem svetu.
Posebno lepe spomine imate na Ansambel Bratov Avsenik, posebno Slavka Avsenika. Kdaj in kje sta se prvič srečala, kakšne spomine imate nanj?
Da sem se lahko družil z njim, mi je res v čast. Z ansamblom Grege Avsenika smo nastopali doma in v tujini in velikokrat je bil Slavko poseben gost na teh koncertih. Trenutkov, ko je bil najavljen in je prišel s harmoniko na oder, ne bom nikoli pozabil. Ljudje so doživljali prave ekstaze. On je bil vedno prijazen, nasmejan, profesionalen, tako na odru kot za njim. Skratka, to so nepozabni trenutki. Nekajkrat me je povabil na oder in prosil, da sva skupaj zapela in zaigrala Pri Jožovcu v Begunjah, za njegove osebne goste iz tujine. To je bilo zame res nepozabno, in to so spomini, ki ostajajo globoko v mojem srcu.
Kaj vas je in vas še vedno pri narodnozabavni glasbi najbolj fascinira?
Veselje, energija, čustva, ki vrejo iz te glasbe, in želja po nastopanju, potovanjih in aplavzih. To me je in me še vedno privlači!
Veselje, energija, čustva, ki vrejo iz te glasbe in želja po nastopanju, potovanjih in aplavzih. To me je in me še vedno privlači!
Kakšen pa je vaš pogled na to zvrst glede na preteklost in danes? Se mladi danes preveč odmikajo od glasbe, ki sta jo začrtala brata Avsenik, ali je prav, da gredo v svojo smer?
Zame so najpomembnejša besedila. Kot pevec želim poslušalcem vedno povedati zgodbo, zato sem v zadnjem času, ob spremljanju trenutne narodnozabavne glasbe, velikokrat razočaran. Ne cenim plehkosti v besedilih niti v muziki. Dobri instrumentalisti, ubrano petje in seveda avtorji glasbe in besedil, to mora biti vodilo za razvoj naše muzike. Ne upam si reči, da se mladi zdaj odmikajo od teh smernic. Preprosto se prilagajajo času, tehnologiji in trendom. Merilo kakovosti zdaj je klik na družbenih omrežjih in število ogledov na medmrežju. Instrumentalisti zdaj igrajo veliko bolje kot pred desetletji, sama narodnozabavna glasba pa … čaka na boljše čase!
Z glasbo in poklicem vas druži tudi policijska uniforma oziroma narodna noša. Kaj od tega vam je ljubše?
Oboje sem vedno nosil in še vedno nosim z odgovornostjo in ponosom.
Sodelovali ste z mnogimi vrhunskimi glasbeniki, tudi solisti. Od opere do pop glasbe. Vam je kakšen nastop še posebno ostal v spominu?
Izjemno vesel in ponosen sem, da sem imel možnost nastopiti in peti z res najboljšimi. Slavka Avsenika sem že omenil, naj omenim še tenorista Janeza Lotriča, odlično se na odru ujameva z Alenko Godec, Nušo Derenda in vsemi drugimi najboljšimi slovenskimi pevkami popularne glasbe. In seveda z mojimi glasbenimi kolegi in prijatelji iz Policijskega orkestra ter številnih ansamblov.
Čeprav ste že srečni upokojenec, ste še zelo aktivni. Kakšen je vaš nasvet vsem, ki so v tretjem življenjskem obdobju?
Časa je na razpolago toliko kot prej, razlika in prednost pa je, da ga zdaj večinoma sam razporejam. Prej so bile to le sanje! Nasvet? Izkoristite vsako minuto za tisto, kar res radi počnete!
Pred skoraj desetimi leti ste uspešno prestali operacijo na srcu. Vas je telo na težave opominjalo že prej?
Nekaj težav sem podedoval, večino pa sem jih pridelal s preveč dela in stresa. Oder in aplavzi niso vedno le užitek, za njimi se skriva ogromno garanja, tudi sprejemanja življenjskih kompromisov, na koncu pa je za vse to izstavljen račun z visoko ceno, ki ga je treba plačati. Imel sem srečo in sem preživel. Zdaj sem, upam, pametnejši.
Kakšno leto si obetate v prihodnje glede na to, da bo letošnjega kmalu konec?
Lepo, ne preveč glasbeno naporno. Čaka me nekaj čudovitih koncertov Avsenikove glasbe z ansamblom Lah-ov Boris s prijatelji, obeta se mi daljše kolesarsko popotovanje po Balkanu, ki ga načrtujem že leta. Pa zdravja si želim. Kot tudi vsem bralkam in bralcem Nedeljskih novic.
Kaj vam pomenijo prazniki? Vas evforija moti?
Žal so bili prazniki vsa delovna leta povezani z nastopi. Zato si jih zdaj, ko sem v pokoju, ne pustim vzeti! Najraje sem doma s svojimi in jih preživim ob peki svoje orehove potice!
Prazniki so bili vsa delovna leta povezani z nastopi. Zato si jih zdaj, ko sem v pokoju, ne pustim vzeti! Najraje sem doma, s svojimi in jih preživim ob peki svoje orehove potice!
Priporočamo
Predstavitvene informacije
Komentarji:
Priporočamo
