Matjaž Tomlje: skočil čez ograjo dirkališča v svet blišča (FOTO)
Ni vse tako enostavno v tem našem vsemirju,« pravi Matjaž Tomlje. Tisti Tomlje, ki si je v svoji glavi najprej zaželel, da kaj naredi v življenju. Nato – čez čas – je preskočil ograjo na dirkališču v avstrijskem Zeltwegu, spoznal legendarnega Walterja Wolfa, leta 1994 pa si je takrat že uveljavljeni dirkač, večkratni državni prvak, nosilec rekordov prog in trikratni avtomobilist leta izbral za nov izziv prestižno, legendarno dirko 24 ur Le Mansa. Med ljubitelji avtomobilističnega športa kultno dirko.
V dirkalnik moštva Konrad Porsche je takrat sedel skupaj z nizozemskima tovarišema v moštvu, s Corom Euserjem in Patrickom Huismanom, in osvojili so 10. mesto v skupni razvrstitvi in 3. v svoji kategoriji. Ta rezultat še zdaj spada med največje dosežke slovenskega avto-moto športa nasploh.
Matjaž Tomlje bo kmalu dopolnil 70 let življenja. Njegov moto bi zlahka zaokrožili z naslovom pesmi še enega znanega Slovenca, Vlada Kreslina, Vse se da! Tomlje je človek z bogato kariero, pestrim življenjem in zavidanja vredno, na trenutke celo presenetljivo zbirko poznanstev. Čudnih, manj čudnih, dvomljivih, navsezadnje pa vseh vrst.
Pravi, da brez poslovnežev, tistih ljudi z vizijo, ni nič na tem svetu. Dolenjska mu je še posebno pri srcu, kako tudi ne, saj je doma iz Dolenjskih Toplic. Zato niti najmanj ne preseneča, da so ga venomer navdihovali legendarni dolenjski podjetniki, ki so gradili in razvijali Novo mesto, prestolnico njegove Dolenjske. Zdaj proučuje izumitelja Nikolo Teslo.
Molk dveh prijateljev
Kljub temu za hip preskočimo k Walterju Wolfu. Nedavno je v prestolnici naše južne sosede, v Zagrebu, praznoval 45 let svojega triumfa v formuli 1 v Monte Carlu. Praznovanju se je, razumljivo, pridružil Matjaž Tomlje, ki letos praznuje 35 let, odkar je na trg nekdanje skupne države lansiral ekskluzivno kolekcijo izdelkov za moške, ki nosi znamko Walter Wolf. Slavljenec Wolf je podoživel čustva, ki so ga spremljala ob njegovem največjem življenjskem uspehu. Poudaril je, da je bilo moštvo Walter Wolf prvo v zgodovini formule 1, ki je zmagalo že ob debiju, in sicer v Argentini leta 1977. V tej sezoni so zmagali tudi v Monte Carlu in Kanadi. Poudaril je, da je svoje moštvo v celoti financiral sam, ne tako kot danes, ko je formula 1 velik posel in sponzorji plačajo, da se največji cirkus na svetu vrti. Pohvalil je Tomljeta za njegov velik poslovni uspeh, saj so izdelki Walter Wolf v zadnjih 35 letih generirali promet, večji od treh milijard evrov. Tomlje se je Wolfu zahvalil, da mu je odprl vrata v svet, saj je z njim prepotoval veliko držav in spoznal veliko pomembnih ljudi. Vse lepo in prav.
Nikakor pa ni zanemarljiv še en podatek. Tomlje in Wolf namreč nista spregovorila skoraj štiri desetletja. Zakaj? Malo zaradi trme, malo, morda, ker je učenec Matjaž preskočil učitelja Walterja. Ko s Tomljetom sediva v enem od ljubljanskih hotelov, kjer domuje avtomobilistična čelada, ki mu je varovala glavo v Le Mansu, zdaj pa tudi naslovnica njegove avtobiografije, ugibanja o vzroku spora s poslovnežem Wolfom niti ne potrdi niti ne zanika. »Zdaj je vse mimo, pustimo, kar je bilo, je bilo, danes je nov dan, jutri pa tudi,« pravi.
»V resnici je moj uspeh to, da sem iz strogo materialnega človeka začel razumeti bistvo življenja, ki ni v materialnosti. Vseh uspehov, ki sem jih dosegel, ne pripisujem sebi, pripisujem jih usodi, ki ni zemeljska značilnost. Moja lastna volja je majhna, in še ta je odvisna od veliko zunanjih dejavnikov.« Če Tomljeta ne poznaš, bi za hip morda pomislil, da gre za še eno modno muho »še enega znanega Slovenca«.
Prva zmaga v BiH
Vseeno pa je še kako ponosen na prvo zmago na jugoslovanskem državnem prvenstvu v bosanski Vlasenici z BMW M3. Pa na kolajno iz Le Mansa, jasno, tudi. Vmes se je zgodilo marsikaj in se zdaj, na pragu njegove skoraj 70-letnice, še vedno dogaja. »Če sem v dirkalniku venomer sedel na vročem sedežu, pod katerim se je grel motor z nevemkoliko konjskimi močmi, imam zdaj najbrž čmrlje v riti, ki letajo sem ter tja in se nikoli ne umirijo,« pove. Zato navsezadnje niti najmanj ne preseneča, ko ga niti ne moreš ustaviti, ko spregovori o vesolju. O vsemirju.
»Vladajo vsemirski zakoni, zakon privlačnosti je eden od njih. Res deluje. In če si nekaj res želite in o uspehu sploh ne dvomite, se vam bo uresničilo. Da! Ampak obstajajo tudi drugi zakoni, ki križno vplivajo drug na drugega, in brez upoštevanja vseh ni realnosti,« pravi Tomlje, ki je dal avtobiografiji naslov Vse je usoda. Da je po njegovo res tako, je naslov pač dovolj zgovoren.
Za Tomljeta pravijo, da je možak, ki ga maraš ali pa ne. Greš mimo njega ali pa ga nagovoriš kot znanega Slovenca. Marsikdo ima o njem veliko povedati, marsikdo z njim brez težav spije kavo ali kako drugo pijačo, potrebno za pogovor. Tudi kak poslovnež je poleg in je najprej zadržan, nato, po kozarcu ali dveh cvička, pa mu joče na ramenu – bolj ali manj na levem – kako uro.
»Pravijo, da postaneš mož, ko zasadiš drevo in napišeš knjigo,« se priduša Tomlje. Pravi, da ni napisal svoje biografije, da bi z znanci obujal spomine, saj kdor živi v preteklosti, ne more živeti sedanjosti.
Mladost, podgane in dolenjski vizionarji
Knjiga govori o Matjaževi brezskrbni mladosti, o njegovih starših in širši družini. Govori o rani otroški ljubezni, o avtomobilih in dirkah. Govori o dolenjskih vizionarjih, Juriju Levičniku, ki je zgradil avtomobilskega giganta pod Gorjanci, govori o sorodniku Borisu Andrijaniču, tvorcu Krke, ki je danes ponos Slovenije.
Matjaž opiše prizadevanja, da bi postal avtomobilski dirkač, in kako ga je trnova pot vodila do njegovih največjih uspehov. Ne pozabi omeniti ključnih ljudi, od Dolenjcev Miloša Kovačiča, Antona Majzlja in Adolfa Zupana, ki so mu omogočili, da je osvojil toliko pokalov in seveda opevano bronasto medaljo na slovitih 24 urah Le Mansa. Opisuje njegovo organizacijo dirk in gradnjo prvega in edinega, a nikoli popolnega avtomotodroma Mobikrog v Cerkljah ob Krki. Ki naj bi postal, a žal ni, slovenski Zeltweg.
Poleg tega, nadaljuje, je ravno šport pripomogel k njegovemu drugemu uspehu v poslovnem svetu. Sestavil je blagovno znamko Walter Wolf in v knjigi razkril njeno sponzoriranje, delovanje v diplomaciji in v skrbi za svetovni mir z iniciativo World peace. Predstavi rektorja univerze, ki mu je podelil doktorat, in svetovne poslovne partnerje, kulturnike in športnike. Zanimivo je, da ni prikril, kot to radi počnejo znani in malo manj znani avtorji svojih biografij, da je Tomljetova družina nekaj časa živela poleg (ni pomembno, kdo je živel poleg koga) znanega direktorja še bolj znanega (in edinega) farmacevtskega podjetja na Dolenjskem. In da niti podgan ni manjkalo.
Zdaj so podgane le še spomin, »o človeških pa raje ne bi,« pravi Tomlje.
Če si nekaj res želite in o uspehu sploh ne dvomite, se vam bo uresničilo. Ampak obstajajo tudi drugi zakoni, ki križno vplivajo drug na drugega, in brez upoštevanja vseh ni realnosti.
Še zdaj pa je ponosen na tisti skok čez plot na avstrijskem dirkališču Zeltweg, ko je še kot mulc v živo videl bolide svetovnih dirkaških znamk. Tudi ekipa Williamsa je bila tam s svojim vesoljskim dirkalnikom, bolj podobnim podmornici Nautilus ali reaktivcu. To je bil ekskluzivni prototip lamborghini countach LP 500. Tomljeta so bile takrat same oči, naslednje leto pa je skrivnostnega gospoda WW nagovarjal, da bi rad dirkal z njegovim avtomobilom. Vmes se je dogajalo vesolje, vzhodnjaški jin-jang, v katerem so se prepletali blišč avtomobilske pločevine, luksuz, prestiž, projekti, propadi, izgube in dobički, diplomacija in športna lepota, ki jo je pač treba razumeti.
