Med epidemijo je postala trenerka zdravja

Nana Milčinski ne spi na družinskih lovorikah. Tudi sama ima bogato kariero, saj je dramaturginja, gledališka režiserka in režiserka sinhronizacij risank. Ko se dobiva na ljubljanski tržnici, kamor se pripelje s kolesom, poudari: »Najprej pa sem mama. Potem vse drugo, kar delam. In rada imam vse, kar delam, čeprav mi zdaj z leti ne paše več toliko adrenalina in imam raje bolj umirjene stvari. Mogoče se zdaj obračam vedno bolj k sebi.«

Med sprehodom jo postavim pred izziv – kako bi se opisala. »Ob tvojem vprašanju sem najprej pomislila na mavrico. Sem neulovljiva, verjamem v spremembe in v to, da si vsak dan drugačen. Sebe doživljam v različnih barvah in občutjih in tako kot mavrica potrebujem dež in sonce. In ne pustim se videti vsakomur z vsakega zornega kota.«

Pripomnim, da je umetnica v pravem pomenu besede, a me hitro popravi. »Če pogledava stereotip umetnika – tistega, ki je zgolj v oblakih ter ustvarja in živi predvsem ponoči ter rad dolgo spi in je včasih lahko tudi malo neorganiziran, potem niti slučajno. Tudi sicer, glede na to, da delam vedno več tudi na drugih področjih in da predavam o zdravju in dobrem počutju, se včasih počutim, da nisem čisto prava umetnica. Raje rečem, da sem multiustvarjalna ali pa ne povsem normalna.«

Kot mavrica potrebuje dež in sonce. Foto: Igor Modic

Nano je težko ujeti, saj je zelo dejavna na več področjih. »Čas korone mi je vzel gledališče, režije predstav in dogodkov. Hkrati mi ga je odprl za stvari, ki mi jih prej ni uspelo delati, ker nikoli ni bilo dovolj časa. Tako sem ga izkoristila za izobraževanje in naredila mednarodni certifikat za tako imenovanega trenerja za zdravje. To je oseba, ki pomaga človeku narediti spremembe v življenju, ki so potrebne za boljše zdravje in počutje. Ljudje po navadi vedo, da ne živijo zdravo, ne vedo pa, kako narediti trajne spremembe, in potem doživljajo jojo efekte pri hujšanju ali jim je pretežko telovaditi in obupajo ali pa sploh ne vedo, kje začeti in kaj storiti.«

Ker ne moreva mimo koronačasa, na kratko spregovoriva tudi o tem. »Ta čas pač sprejemam, ker se je očitno moral zgoditi. Zdi se mi, da so določene vrednote, ki so bile prej nekoliko odrinjene, spet dobile veljavo in da se je mnogo ljudi spremenilo na bolje. Mi je pa žal, da so bile za to spremembo potrebne žrtve in da se ljudje ne znamo ustaviti sami, da nas je treba za to mahniti po glavi.«

Z nekoliko bolj vedrim tonom glasu mi tudi razkrije, kaj ji je prinesel koronačas. »Dal mi je veliko časa z mojim malčkom, kar se drugače ne bi moglo zgoditi. In dal mi je možnost, da se napolnim z novim znanjem.«

Delati dobro

Na kratkem sprehodu ob Ljubljanici izvem, da je bila tudi pisateljsko navdihnjena.

Foto: Igor Modic

»Pri Založbi Pivec čakam na izdajo dveh svojih knjig. Ena je Volčje srce, to je na moj način povedana zgodba o volku Slavcu s slovenskega Slavnika, ki je našel svojo volkuljo in zdaj prebiva pri Veroni. Ter kratke zgodbice za malčke,« strne svoje načrte in doda, da poleg delavnic za zdravje in počutje pripravlja tudi nove risanke za Živ žav. Za delo je bila pred kratkim nagrajena, saj je skupaj z uredništvom dobila nagrado RTV Slovenija za posebne dosežke v daljšem delovnem obdobju.

»Moja velika vrednota je delati dobro, in če kdo opazi kakovost v mojem delu, je to dobra motivacija za naprej.« Mnogokrat je bila že nagrajena, a največ ji pomeni prav zadnja nagrada. »Ker jo delim s sodelavci, s katerimi ustvarjamo skupaj že 20 let. Zdi se mi, da smo s srcem pri stvari in tudi srčno povezani.« Ustvarila in soustvarila je veliko nagrajenih gledaliških predstav, med najbolj odmevnimi pa je bila mladinska glasbena predstava Livingstonov poslednji poljub s skupino Siddharta.

»To je bila res dobra predstava. Fantje iz Siddharte, vrhunske glasbenice, sami izjemni ljudje, ki so nastopali ... Se mi zdi, da smo res dali zanos in krila vsakomur, ki jo je videl. Ne vem, kaj sledi. Ne vem, če znam narediti boljšo predstavo. Želim si, da bi to lahko kdaj ponovili.«

Glasba jo spremlja ves čas. »Glasba mi pomeni meditacijo. Rada jo poslušam in rada delam s svojim glasom. Je pa res, da mi je to drugo v času korone postalo v nekem trenutku zelo težko. Vzdrževati formo, kljub temu da so potem predstave in koncerti odpadali ... To je bilo kar zahtevno in v nekem trenutku sem hotela vse skupaj pustiti. Potem sem se odločila, da ne bom vadila za nastope in da bom pela kot včasih, za hobi. In tako vzdrževala formo. Tako sem se vrnila h klasiki. V tem zelo uživam.«

Plošča za dedka

Svojo glasbeno pot je posvetila dedku Franetu Milčinskemu - Ježku in tako je leto 2018 zaznamovala izdaja njene tretje plošče z naslovom Nanine pesmi. »Zdelo se mi je, da mu moram to podariti, kot je on te pesmi podaril meni. Sem pa hotela biti na to pripravljena in po dveh ploščah se mi je zdelo, da sem.«

Iz teh pesmi je s sodelavci ustvarila tudi glasbeno-plesno predstavo Nanine pesmi, ki je doživela premiero decembra 2020. »Ker prihajam iz sveta gledališča in ker obožujem balet, sem se enkrat, ko sem srečala Barbaro Rogelj, programsko direktorico za mladinski program v Cankarjevem domu, opogumila in ji predstavila idejo. Ona se je dogovorila za koprodukcijo s SNG Maribor. Valentina Turcu, Nejc Gazvoda, Jani Hace, Rok Predin in drugi vrhunski umetniki pa so začarali čudovito predstavo.«

Seveda jo povprašam tudi o spominih na dedka Ježka in po kratkem premisleku mi odgovori. »Ko me to vprašaš, čutim mehkobo in spoštovanje. To mi je dal, oboje. In to si želim dati tudi jaz svojim naslednikom in ljudem okrog sebe.«

Nakar mi razkrije stavek, ki jo najbolj spomni na dedka: »Pospeši korak, skoz' noč, skoz' mrak, zarjam naproti ... Nana, vso srečo na poti!« Preden odhiti po otroka v vrtec, mi preda še posebno sporočilo za vse Slovence: »Včasih se mi zdi, da sami sebe jemljemo preveč resno, sicer pa se mi zdi – in tako pravijo tudi tujci, da smo kar v redu.«