Med snemanjem filma zanosila in rodila

Igralka prvakinja se vsake vloge loteva z jasnim stališčem do sveta in nas navdušuje z raznolikostjo igralskega izraza, lucidnostjo in humorjem. Sezono 2023/24 je na historičnem Velikem odru SNG Drama Ljubljana sklenila uprizoritev nepozabne ljubezenske zgodbe Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac, v kateri Tina Vrbnjak blesti v glavni ženski vlogi. Trenutno igra še v dveh odmevnih uprizoritvah, obe se vračata na spored Velikega odra na Litostrojski 56 po novem letu: Veliki diktator po slavnem filmu Charlieja Chaplina in Kar hočete Williama Shakespearja. Že kmalu, 15. januarja, pa se nam obeta premiera Za narodov blagor Ivana Cankarja v režiji Vita Tauferja, kjer igra Heleno Gruden, ženo dr. Pavla Grudna, državnega poslanca. Na najino srečanje je prišla ravno po vaji za novo predstavo in tik pred božičnimi prazniki, zato najprej spregovoriva o aktualnem vzdušju. »Rada imam božič, ker se z družino lepo podružimo in si vzamemo čas. Tudi vzdušje je praznično in res pozitivno naravnano. Ampak ni mi pa všeč, kako so se ti prazniki v smislu potrošništva izrodili. Zdi se mi, da se ta božična norija začne že sredi novembra, in potem se temu nikjer ne moreš izogniti. Super se mi zdi, ker smo se v družini pred nekaj leti odločili, da se bomo obdarili po principu žreba: vsak izžreba enega člana in mu kupi darilo, pri tem pa res dobro razmisli, kaj ta potrebuje.«

Na predstavo tudi trikrat

Dramska igralka že eno leto briljira v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa, s podnaslovom Afterparty, ki sta jo po motivih Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla ustvarila z režiserjem Luko Marcenom. Na sporedu bo 30. in 31. decembra ob 20. uri kot silvestrska predstava na odru Male Drame na Litostrojski 56. »Predstava se ukvarja z igralko, ki po svoji smrti pogleda na življenje in delo in podvomi o sebi, o družbenih in delovnih okvirih, v katerih je živela in delovala. Zdelo se nam je, da je ta predstava nekako bolj za strokovno javnost, ampak v bistvu so vsi dvomi, ki jih človek doživlja, negotovost, jeza, bes, ki se ti zgodijo v nekih situacijah, lastni vsem ljudem. Zato smo bili zelo pozitivno presenečeni, ko so se ljudje, ki niso gledališka javnost, navduševali nad to predstavo. Obravnava težko temo, ampak na zelo duhovit način, z ogromno samoironije. Nekateri, ki prej sploh niso hodili v teater, so prišli predstavo pogledat tudi trikrat.«

Dejanska zgodba o Alici ni uprizorjena, temveč njeni ustvarjalci razmišljajo o čudežni deželi kot o prehodu v vzporedno življenje. »V knjigi se deklica znajde v narobe svetu, pade skozi zajčjo luknjo in tam se vse družbene norme, ki jih jemljemo za samoumevne, obrnejo na glavo. To je recimo tematsko izhodišče, iz tega smo izhajali, potem pa smo šli malo drugam. Namreč mi smo ta Aličin vratolomni padec skozi zajčjo luknjo videli kot odhod iz življenja v smrt, iz površinskega gledanja na življenje v introspekcijo, v padec vase. Ta čudežna dežela je pravzaprav posmrtno življenje, v katerem se igralka na zelo duhovit način sooča z vsemi nesmisli dela in življenja.«

Privilegij je igrati

V predstavi se kot Alica znajde na svoji komemoraciji, se ozre na svoje življenje in praznuje svoj lastni »afterparty«, v nadaljevanju pogovora se zediniva, da bi vsi morali življenje in dejstvo, da smo tukaj in zdaj, bolj ceniti. »Če pogledam samo svoje življenje, ljudi v moji bližini, ogromno je opravil, pričakovanj, ki jih moramo izpolnjevati. Živimo v res hitrem času, ki se ne ustavi. Zdi se mi, da ima dan premalo ur in imamo zato tudi preveč misli v glavi, preveč stvari v hladilniku, preveč opravkov v enem dnevu in zato nismo v stiku s seboj, kaj šele drug z drugim. Tudi jaz včasih, ko delam eno stvar, v kateri naj bi uživala, ali pa bi si morala vzeti za njo čas, že zato, ker je temu odmerjen čas, sploh zares ne morem biti v trenutku, ker že razmišljam, kaj je potem. Ja, nujno bi se morali ustaviti in ceniti ta trenutek tukaj in zdaj. Po drugi strani pa se mi zdi, da bi morali veliko bolj razmišljati o tem, kaj bo v prihodnosti in kakšen svet puščamo tistim, ki bodo čez 50 let morali živeti tukaj in zdaj.«

Ena od motivik v Alici je premislek o igralskem poklicu in ob kavi poklepetava tudi o tem. »Svoj poklic imam zelo rada. Privilegij je, da lahko v delovnem času delam stvari, ki jih ljubim, se ukvarjam s človeško naravo, z družbenimi problemi in se igram. Po drugi strani pa se mi zdi velika odgovornost. Tako kot televizija je tudi gledališče medij, ki reproducira določene vzorce, družbeno ustaljene norme ali stereotipe, ki jih je morda treba preseči. V tem smislu se mi zdi, da se je treba vsega lotevati zelo preudarno in premišljeno.«

Od ideje do premiere 12 let

Poleg gledališču se Tina posveča tudi filmu in sinhronizaciji risank na TV Slovenija. Vidnejši vlogi je odigrala v priljubljenih TV-serijah zadnjega časa Gospod profesor in Ja, chef!, zato me zanima, ali je bolj uživala kot Klavdija ali kot Saša. »V obeh vlogah sem zelo uživala, ker zame užitek pri delu pogojuje ekipa. Tukaj so bile pri obeh projektih izvrstne igralske in tehnične ekipe. Res smo se imeli lepo na obeh snemanjih. Ampak bi pa rekla, da sem raje delala Gospoda profesorja. Predvsem zato, ker je bil projekt tako naravnan, da je bilo veliko časa za vaje in za snemanje. Tako smo imeli ogromno časa za vsak prizor. Ker smo imeli veliko priprav, smo se lahko poglobili v te vloge in tematike.«

Tina Vrbnjak in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic

Pred kratkim smo dočakali premiero ženskega trilerja Pa tako lep dan je bil, v katerem ima glavno vlogo s Katarino Čas, Ulo Furlan in Nino Ivanišin. Od ideje za kratki film do premiere celovečerca je minilo dvanajst let, zato me zanima, kako ji je uspelo, da je v filmu ves čas ista, vmes je tudi rodila: »Pri snemanju tega filma smo imeli privilegij, da je režiser filma Perica Rai sodeloval z veliko vrhunskimi sodelavci. Vrhunska je bila tudi luč, ki je vplivala tudi na to, da se ne opazi tolikšna sprememba v letih. Poleg tega se film pretežno dogaja v gozdu, v temi, kjer se da tudi marsikaj skriti. Je pa res, da se je v vsem tem času marsikaj zgodilo z našimi telesi in življenji. Med drugim sem jaz zanosila in rodila. En dan sem snemala celo tri dni po roku poroda. Ampak ker je to bil, hvala bogu, tak prizor, kjer je celo ustrezalo, da sem malo zabuhla v obraz, smo si to lahko privoščili. Tudi še nekaj let po mojem porodu smo snemali ta film. To je bila res nikoli dokončana zgodba in je neverjetno, da je zdaj ta film prišel v kinodvorane.«

Ker je čas za praznična voščila, tudi Tina ob koncu poda svoje: »Zaželela bi nam in svetu, da se začne svetovna politična moralna zavest obračati navzgor, da človekove pravice spet dobijo pomen, da se nazaj postavijo določene vrednote, ki so se čisto degradirale, da tisti, ki imajo vpliv, postanejo poslušni za krike okoljevarstvenikov, ker eksponentno hitro drvimo v propad.«