Meni Zadnje večerje za telebane

Vsi imamo radi časopise, a ne? Nekateri z njimi podkurijo ogenj, drugi vanje med selitvami zavijajo porcelan, tretji imajo predelano potiskano celulozo za zadnjo rešitev, ko gre v telesu spodaj zares, četrti s časopisi sušijo premočene čevlje, peti polagajo časopis na tla za zasilni predpražnik, šesti vedo, da se okensko steklo z ničimer ne očisti tako, kot je finalni sprehod s časopisnim papirjem. Sedmi časopise berejo, a teh je manj kot onih drugih.

Časopise bere zelo malo ljudi. Samo sedma skupina. K sreči obstaja še tistih šest skupin prej, ki ne berejo, vendar vseeno uporabljajo časopisni papir. To dokazuje, da se proda veliko več časopisov, kot se jih prebere.

Morda je to podobno, kot je s hrano: nakupimo veliko več, kot je porabimo, in velik del hrane zavržemo. Če je ne bi, bi lahko s tem presežkom prehranjenosti pomagali onim s presežkom lakote.

S časopisi ni povsem isto, a če bi onih prvih šest skupin najprej prebralo časopis, preden bi z njim zakurilo roštilj, ovijalo porcelan, skrbelo za higieno škofije, sušilo čevlje, prekrivalo tla in čistilo okna, bi bil svet morda malo manj neveden in morda tudi manj neumen. Jasno je, da časopise berejo le stari ljudje. Vsi drugi imajo svoj svet informacij na telefonu, in v teh informacijah ni veliko dobrih novinarskih vsebin, se pravi tistega, kar se dogaja v resničnem, ne pa v virtualnem svetu. To dokazuje, da so imeli ljudje, ki berejo časopise, morda bolj odgovorne starše kot oni, ki ne berejo, ampak gledajo besedila.

Starši smo, se mi zdi, najbolj ogrožena vrsta bitij na svetu, saj smo se povsem izgubili in svojim otrokom ne znamo več razložiti, katere stvari so dobre in koristne in katere slabe in škodljive. Znamo pa jim razložiti, da ne beremo časopisov, ker so ti adijo. Ob tem potomcem ne znamo razložiti, da so tudi na telefonu časopisi, le da so videti drugače kot oni iz prvih šestih opisov porabe celuloze.

Nekoč sem super dečku v najbolj domišljijskih letih skušal podariti knjigo, ki je sijajno sedla v njegov domišljijski svet. Odprl jo je z velikim zanimanjem in mi jo v hipu vrnil. Da so premajhne črke, kar je v prevodu pomenilo, da je knjiga preobsežna. Danes je super fant še super najstnik, a še vedno v resnici ne zna brati. Je pa telefonski džanki.

Ampak, kot je rekel moj prijatelj, ki se piše kot del predelanega prašičjega telesca, brigati se moramo najprej zase, in šele ko imamo pospravljeno pred svojim pragom, lahko pošpegamo k sosedom.

Še dobro, da si je svet nekdo zamislil tako, da ni le odlagališče Butalcev, pač pa je veliko mladih radovednih in zvedavih in poslušajo tisto, kar jim v njihov svet prinesejo podkasti. Malo manj dobro je, da jih poslušajo tako zavzeto, da pozabijo, da hodijo ali kolesarijo po mestu, ali med tekom in rekreacijskim kolesarjenjem ali celo v fitnesu, ali pa med vožnjo avtomobila, vse na slušalke. Prehitro odplavamo, da bi bil človek pri tem početju v tem svetu varen. Ne bom rekel, da so časopisi varnejši, a ne, ker s plahto v roki ne moreš početi opisanega. Je pa dobro, da si je zanje treba vzeti čas in jih predelati v miru.

No, tega je malo. Zato, ker je malo dobrih časopisov, malo dobrih urednikov, malo svetovljanskih lastnikov in predvsem zelo malo novinarjev, ki si še kaj upajo.

Ko smo časopisni novinarji zaplavali v coni udobja, je bil to konec časopisov. Podvrženost podkupninam različnih oblik, od denarja, skoraj brezplačnih kreditov, drobnih uslug za prijetnejši vsak dan in uživanja v tem, da poznaš ali lahko pokličeš nekoga, ki je za druge nedosegljiv, ni opij za ljudstvo, pač pa opij za novinarstvo.

Žal se je opisano zgodilo tudi v resnih časopisih, nekaj časa trajalo, a ko se je najhujše končalo, smo ugotovili, da so nas pogrošni časopisi ves čas pazljivo opazovali – dobrih vsebin časopisov ne, vse, kar je bilo slabega, pa so ne le posvojili, pač pa tudi spravili na visoko raven, ki je zdaj postala način delovanja teh časopisov, pardon, spletnih strani, ki so jih nasledile.

Čeprav se zdi, da je to čisto sranje, je poleg tega, da je to res, to tudi povsem pričakovan del geneze časopisov.

Je tisto, kar se dogaja v vsej družbi. Ta je v težavah in to smo spoznali, večina nas, ki naseljujemo planet, le povedati tega ne znamo. Vemo pa, da to ni dobro in da je treba drugače. Čez čas bomo le ugotovili, da je slovenski šit žurnalizem nekaj, česar si v svojem življenju res ne bi smeli dovoliti. Šit žurnalizem je novinarstvo slabe kakovosti. Posel ljudi, ki niso sposobni početi ničesar, pa so se našli v medijih.

Objavljanje zgodb brez preverjanja točnosti informacij, kar vodi v širjenje napačnih ali zavajajočih informacij. Osredotočanje na šokantne ali senzacionalne naslove in zgodbe za privabljanje bralcev, pogosto na račun točnosti in globine.

Prikazovanje močne pristranskosti do določenega stališča ali agende, kar lahko izkrivlja predstavitev dejstev in spodkopava objektivnost poročanja. Kopiranje in predstavitev dela nekoga drugega kot lastno brez ustreznega navajanja virov. Uporaba zavajajočih ali pretiranih naslovov za privabljanje bralcev, ki nato ugotovijo, da članki ne izpolnjujejo obljub iz naslovov. Članki, ki so slabo napisani, vsebujejo slovnične napake, nejasen jezik in pomanjkanje smiselne povezanosti zapisanega. Površinsko pokrivanje tem brez ponujanja poglobljene analize, konteksta ali več perspektiv. Posegi v zasebnost, nasprotja interesov ali nerazkrivanje pomembnih informacij.

Delovanje kot glasilo za določene ljudi, reklamiranje zasebnih načrtov brez upoštevanja uravnoteženega poročanja. Časopisi so lahko resni ali lahkotni, in naš svet bo veliko lepši, ko bo postala razlika med lahkotnim medijem in šit žurnalizmom nepremostljiva.

Pa nazaj k prijatelju, ki se piše kot del pokojnega prašičjega telesa, in k temu, česar me je (na)učil, mislim tisto, naj se brigam zase. Ne morem se zgražati nad Zadnjo večerjo med otvoritvijo olimpijskih iger, če ne vem, kaj predstavlja original. Prevečkrat sem bil na robu šit žurnalizma, da bi ne vedel, o čem pišem. In vem, da se bo boljši svet razvil samo s pomočjo nešitovskih dobrih lahkotnejših medijev. Kakršnih koli.