Mesto skrili pred gusarji
Še ne tako davno so morjeplovci svobodno pluli po širnem Jadranskem morju in z vetrom v laseh odkrivali samotne zalivčke in druge skrite dragulje, ki so za kopenske turiste težje dosegljivi. Že leta 2019 pa so na hrvaški obali zaznali rekorden porast navtičnega turizma, ta se je v zadnjih dveh letih samo še stopnjeval. Tako kot na obali je bila letos gneča tudi na morju. Predvsem v Dalmaciji in ob najbolj priljubljenih otokih je plulo na tisoče jadrnic, katamaranov, motornih čolnov, jaht in megajaht vseh velikosti, kot bi se z nekaterimi največjimi zvezdniki tudi vsi drugi kar naenkrat odločili, da bodo s svojim ali najetim plovilom odkrivali čare hrvaške obale.
Cene zelo nihajo
Kljub temu je bilo sedemdnevno družinsko križarjenje po dalmatinskih otokih z desetmetrskim čolnom izjemno doživetje. Iz marine Jezera na otoku Murter, kjer smo najeli naše začasno morsko domovanje, smo se podali na odkrivanje otokov Kaprije, Zmajan, Drvenik Mali in Drvenik Veli, Šolta, Hvar, Korčula, Lastovo, Vis, Biševo in nazaj mimo otoka Žirje in Kornatov do našega izhodišča. V enem samem tednu smo odkrili toliko draguljev, da bi jih težko z drugačnim prevoznim sredstvom.
Takšno potovanje seveda zahteva dovolj izkušenj in izpit za voditelja čolna, drugače je treba najeti še skiperja. Morje namreč skriva mnoge nevarnosti in tam ni prostora za neznanje ali lahkomiselnost. Prvi dnevi plovbe so bili zato poleg spoznavanju novih kotičkov Jadrana namenjeni tudi navajanju na naše najeto plovilo in odkrivanju navtičnih zakonitosti v tem delu Jadrana, ki med izkušenimi pomorščaki že velja za tisto pravo, širno odprto morje.
Poleg plovbe je eden od največjih izzivov za morjeplovce v zadnjih nekaj letih najti zalivček, luko ali pomol za sidranje ali privez za čez noč. Ne le da je prenočevanje v vedno več zalivih plačljivo in da cene močno nihajo, predvsem je za nekoliko bolj pustolovske popotnike ponekod skoraj nemogoče najti prostor, saj je že vse zasedeno oziroma dolgo vnaprej rezervirano.
Množično oblegani Hvar
Ko drugi dan naše plovbe ob južni obali Hvara iščemo svoj kotiček pod soncem, se pred nami zasveti prečudoviti zalivček, s tisto najlepšo barvo vode in snežno belimi kamenčki. Kljub neizmerni gneči plovil vsenaokoli je zaliv skoraj povsem prazen. Nemudoma vplujemo, a že nekaj minut pozneje se na majhnem čolnu pripelje možakar in nas opozori, da so vse boje že več tednov prej rezervirali. Nam pa prijazno pokaže, kje lahko sidramo brez rezervacije in celo brez plačila.
Že okoli poldneva se v prej spokojnem zalivu okoli nas nabere kar nekaj deset jaht, jadrnic in katamaranov, vsi seveda mnogo večji od naše minijahtice, in zaliv napolnijo do zadnje boje. Za nas nastopi čas za opazovanje drugih plovil in dogajanja na njih, kar je tudi eden od čarov navtičnega turizma.
Pri tem je nepogrešljiv pripomoček daljnogled, s katerim opazujemo najete skiperje in drugo osebje, ki je ves čas v uniformah na razpolago petičnim gostom. Prav v tem, da smo mi pluli sami, in seveda v velikosti, bolje rečeno majhnosti naše desetmetrske ladjice je bila najbolj očitna razlika med njimi in nami. Medtem ko so gostje na večjih plovilih uživali v morju, so skiperji sedeli pri krmilih, kuharice pa so v predpasnikih kuhale in stregle. Tik pred sončnim zahodom so ponje iz bližnje vasice prišli s čolni, nato so jih s taksiji odpeljali v bližnje mesto Hvar. Čez nekaj časa in vse do poznih nočnih ur so čolnički razvažali navtične turiste iz luke nazaj na njihova najeta plovila.
Za vsakega ena cerkev
Z množično obleganega Hvara odplujemo na precej bolj odročen in divji otok Lastovo. Med potjo na zahodni obali Korčule pomahamo zadnjemu počivališču Oliverja Dragojevića v Veli Luki in se pozneje zasidramo v lastovski Skriveni luki. Ta je v primerjavi s prejšnjim sidriščem prava oaza miru, saj poleg nekaj jadrnic ob gostilniškem pomolu ne vidimo skoraj nikogar.
Med 25-minutno vožnjo po cesti iz Skrivene luke do glavnega otoškega mesta Lastovo od taksistke izvemo vse, kar je treba vedeti o tem čudovitem otoku. Arhipelag Lastovo sestavlja 46 otokov, prav toliko cerkva so zgradili na Lastovu, za vsak otoček eno. Mestece je edini kraj na otoku, ki ni na obali, tam so ga zgradili prav zato, da ga gusarji z morja niso mogli videti. Na hišah opazimo znamenite fumare, umetelno izdelane in okrašene dimnike. Vsaka je imela drugačnega in po njih se je merilo bogastvo. Lepšega, večjega in bolj okrašenega je imela, imenitnejša je bila.
V zanimivem mestecu se iz navtičnih turistov prelevimo v raziskovalce starodavne sredozemske arhitekture in zgodb iz veličastne preteklosti tega kraja. Med hojo po strmih skalinadah (kamnitih stopniščih) in ozkih uličicah si med okušanjem nikogaršnjih fig ogledujemo cerkve, nekdanje palače, slikovite kamnite hiše v gotskem, baročnem in renesančnem slogu, mnoge že dolgo razpadajoče, druge vse v cvetju, vse pa skupaj tvorijo čudovito podobo tega mesteca.
Čakajo tudi štiri ure
Za konec naše plovbe smo si privoščili še eno od največjih poslastic za jadranske morjeplovce – otok Vis. Zaradi številnih rajskih zalivčkov, neokrnjene narave, kristalno bistre vode in izjemno bogatega podvodnega sveta z obilo rib, ne nazadnje pa tudi zaradi čudovitih vasic in obeh mest je za mnoge najlepši v vsem Jadranu. Verjetno je za to zaslužno dejstvo, da je bil še dolga leta po drugi svetovni vojni velika pomorska baza nekdanje jugoslovanske vojske in se je množični turizem začel razvijati šele po razpadu države, ko so nanj dovolili prvim tujim turistom.
Za Vis pravijo, da je bogat tudi s časom, saj naj bi se ta na njem včasih kar malo ustavil. Zato je tamkajšnje življenje bolj enostavno in preprosto lepo. Tudi za nas, ki smo bili na njem prvič, je bil pravo odkritje. Navdušili so nas res čudovito lepo čisto morje s tisto pravo barvo, mesti Vis in Komiža, izjemno pestra zgodovina, ki seva iz vsakega kamna, ter neki poseben občutek miru in oddaljenosti od preostalega sveta. Kot da celinske težave ne najdejo poti na ta otok, ki leži prav sredi Jadranskega morja in je med vsemi najbolj oddaljen od kopnega.
Malo manj smo bili seveda navdušeni nad nekoliko slabšo platjo njegove svetovne prepoznavnosti. Potem ko so tam snemali muzikal Mamma Mia! in so se objave o njegovih lepotah začele množično širiti po družabnih omrežjih, se je obisk tudi na Visu precej povečal. Zaradi tega turisti masovno oblegajo mnoge znamenitosti in je njihov obisk v miru tako rekoč nemogoč. Takšni sta, na primer, uvala Stiniva in Modra špilja na sosednjem otoku Biševo, kjer se v enem dnevu za ogled s čolnom zvrsti več kot dva tisoč ljudi, mnogi čakajo tudi po tri ali štiri ure.
A gneča na in v Jadranskem morju je pač cena svetovne slave, na katero se bomo morali navaditi in jo plačevati, še vedno pa bo dovolj miru in prostora za tiste, ki za svoje dopustovanje ne iščejo najbolj znanih lokacij.
