Miha Kralj ostaja kralj klaviatur
Miha Kralj je avgusta dopolnil 75 let, svojo glasbeno pot, ki se je začela pred 60 leti, pa uspešno pelje naprej. Bil je pionir slovenske in takrat tudi jugoslovanske elektronske glasbe. Radi so ga primerjali s Francozom Jean-Michelom Jarrom, ki je z elektronsko glasbo zaslovel po vsem svetu. Miha je z izdajo prve (vinilne) plošče Andromeda zaslovel ne le v Sloveniji, temveč v takratni celotni skupni državi. In še ena zanimivost, povezana z nekdanjo Jugoslavijo: ker mu plošče ni hotela izdati ljubljanska ZKP RTV, je poskusil v beograjski RTB. Ploščo so izdali in prodali v več kot 100.000 primerkih.
Njegova glasbena pot je izjemno pestra in raznolika, igral je v več skupinah, med katerimi je bila tudi zasedba Dekameroni, ki je zaslovela s skladbo Sava šumi, za katero je prispeval glasbo, besedilo pa Srečko Čož. Ne smemo pozabiti skupine Prah, v kateri sta se kalila poznejša člana Hazarda Miro Čekeliš in žal pokojni Dominik Trobentar. Pred njim je velik glasbeni dogodek: 6. decembra bo v Kulturnem domu Španski borci pripravil prav poseben Miklavžev koncert ob 60-letnici glasbenega udejstvovanja in ob osebni 75-letnici. Dovolj razlogov za pogovor.
Kako se je pravzaprav začela vaša glasbena pot? Verjetno so vas starši vpisali v glasbeno šolo?
Ko še nisem obiskoval osnovne šole, sem doma tolkel po stolih, in to kar v ritmu. Za peti rojstni dan sem dobil prvo harmoniko, nato so me s šestimi leti vpisali v glasbeno šolo. V prvem razredu sem bil tako zagnan, da sem preskočil drugi razred in takoj v tretjega, sem pa potem osmega delal dve leti in devetega tudi dve, poleg pa sem se učil še klavir. Sprva sem se ga učil sam, in to v glasbeni šoli, ker doma ni bilo prostora in tudi ne denarja za inštrument.
Kakšni so vaši spomini na to obdobje?
To je bilo obdobje radosti, veselja, jeze (vaje, tehnika, etude …) in doživetij, ko smo z glasbeno šolo potovali po nekdanji Jugoslaviji in nastopali z orkestrom. Bili smo nekje v Srbiji. Ko smo se vračali, sem takrat prvič poskusil pasulj. Zanimivo je bilo na avtobusu, saj smo imeli vsi, ne le jaz, težave s predobro prebavo.
Ste upravičili zaupanje staršev glede glasbenega izobraževanja?
Mama si je želela igrati harmoniko, pa ni imela te možnosti. Vedno mi je stala ob strani, tudi ko sem tihotapil inštrumente. Pa so me dobili in je bilo treba plačati kazen, 500.000 dinarjev. Leta 1972 so mi vzeli leslie za orgle hammond. Dala je vse prihranke in še sposodila si je denar za to – mama, res hvala, ker če ne bi bilo tebe in tvoje volje, bi že davno obupal.
Zasloveli ste z Dekameroni, kje ste našli druge glasbenike?
Leta 1968 sem nastopal na Vrhniki s skupino Mali combo. Igrali smo v domu JLA, plesno glasbo, Dekameroni pa so se takrat ravno ustanavljali in so potrebovali klaviaturista. Prišli so me poslušat na Vrhniko in na skrivaj sem zapustil prijatelje in pobegnil v Ljubljano. Čez dva meseca sem se vrnil na Vrhniko, ker smo pri Dekameronih šele vadili za nastope. Mislim, da sem kar dvakrat padel v to avanturo, potem pa sem le ostal pri Dekameronih, ker smo začeli vaditi skladbo Sava šumi.
Kako pa je nastala ta skladba, ki je še danes priljubljena in jo igrajo tudi drugi ansambli? Kje ste srečali Srečka Čoža, avtorja besedila?
Leta 1967 sem bil v brigadi v Zagrebu, kjer smo gradili nasipe na Savi. Bil sem športni referent v brigadi Ane Ziherl. Tam sem spoznal prvo ljubezen, potem je nastala ljubezenska pesem in skladba Sava. Besedilo sem tudi sam ustvaril, a ga je pozneje Čož preuredil in pravilno postavil črke. Med letoma 1967 in 1970 smo Dekameroni nastopali v študentskem taboru v Ankaranu. Vsak dan sem se čez poletje vozil v Ljubljano zjutraj v službo, popoldne pa nazaj v Ankaran. Po igranju sem šel vsako noč peš v Koper in prespal na postaji ter počakal na prvi avtobus za Ljubljano. Ko sem prispel, sem šel v službo. Vse to je trajalo dva meseca in pol. Takrat sem že vedel, da bomo jeseni posneli Sava šumi, in sem zdržal. Zanimivost s poti od Ankarana do Kopra: vsako jutro me je legitimiral policaj, včasih celo isti. Dokumente, je vpil, in spraševal, kaj delam tam, ali nimam doma.
Sredi 70. let prejšnjega stoletja je nastala skupina Prah, ki je po svoje že nakazovala uporabo klaviatur vseh vrst, ki ste jih spretno uporabljali pri nastajanju skladb. V letih 1978 in 1979 ste nastopili na Slovenski popevki, 1979. tudi na Melodijah morja in sonca s skladbo Pesem starega pirata, za katero ste dobili nagrado za najboljši aranžma. Leta 1980 ste na Slovenski popevki za skladbo Halo, Nataša prejeli drugo nagrado občinstva. Koliko ste nastopali, vas je občinstvo sprejelo?
Leta 1971 sva z basistom Tonetom Hrabarjem zapustila Dekamerone. Takoj sem se odločil za igranje v baru, saj sem vzel kredite za inštrumente. Obroke je bilo treba plačevati vsak mesec! Leta 1972 sem nastopal v baru hotela Lev od polnoči do treh zjutraj ali še dlje, potem pa zjutraj v službo. To je trajalo kar nekaj let, dokler nisem zbolel. Moral sem prekiniti to norijo. Takrat je v hotelu Slon nastopala skupina Intervali iz Kočevja. Potrebovali so klaviaturista. Hitro sem se vklopil v skupino in spoznal odlične prijatelje, Milana Hribarja in pokojnega Dominika Trobentarja. Nekaj časa smo nastopali v Slonu, potem v motelu Jasnica. Prišla je ponudba za tujino in z Milanom sva z dvema Celjanoma odšla nastopat v Avstrijo. To je bila skupina Celeias. Tam nas je menedžer Ploner predstavil nemškemu menedžerju, ki je za nemško pevsko zvezdo potreboval ansambel. Nastopali smo eno leto v vseh večjih mestih, na TV v Berlinu. To so bile sanje. Igrali smo na odrih, kjer so bila tudi svetovna imena, na primer The Beatles, in nemške zvezde. Po enem letu sva prenehala in odšla domov. Sprva smo bili trio MBT, pozneje je prišel bobnar Miro Čekeliš, nato še Dominik Trobentar. Ko je šel Milan v vojsko, je prišel kitarist Edo Sušnik. Kot skupina Prah smo posneli pet malih plošč in precej nastopali v TV-oddajah Mladi za mlade, serijah za otroke …
Uporaba sintetizatorjev je bila zagotovo nekaj novega v tedanji slovenski zabavni glasbi, kjer je prevladovala glasba Jožeta Privška, Jureta Robežnika in Mojmirja Sepeta ter nekaterih drugih. Za to obdobje je značilno tudi, da so besedila pisali že tedaj priznani pesniki.
Ves čas sem bil zagnan in denar vlagal v instrumente, ker sem hotel imeti specifičen zvok, kar, mislim, mi je uspelo že takrat in to tudi zdaj vzdržujem.
Vsekakor so pri Prahu zelo pomembna besedila, ki jih je pisal Dušan Bižal, pel je Milan Hribar. Bili ste dobra ekipa.
Ker so bili vsi iz Kočevja, smo se dosti družili. Dušan Bižal je kar med odmorom napisal nekaj kitic, jaz sem jih potem izbral in začelo se je. Prva uspešnica je bila Sezona senc, naredil sem jo ponoči v motelu Jasnica.
Prah je nastopal v dveh zasedbah, s tem, da je bila prva zagotovo boljša kot druga.
Drugo zasedbo sem naredil zaradi nekaj skladb, ki sem jih hotel še posneti, kajti sam sem razpustil prvo, ker smo se začeli drenjati pri točilnem pultu. (smeh)
Z glasbo je bilo verjetno v tistem obdobju, recimo v drugi polovici 70. let in 80. let, težko preživeti. Nastopali ste celo v Emonski kleti kot orkester enega (one man band). Verjetno svojevrstno garanje? Pogosto ste igrali tudi na Bledu. Kakšno je bilo to obdobje?
V Emonski kleti sem nastopal 11 let, obenem tudi na Bledu, več kot 40 let. Uf, kakšne številke, in še stojim … Emonska klet je nastala iz pivnice Zvezda. Potem ko sem prišel, je bila obvezna večerja in brez plesa na začetku. Pozneje je bilo noro. Tam sem preizkušal svojo glasbo, seveda tako, da nisem motil. Prihajali so razni glasbeniki, ki so si prišli ogledovat instrumente, novitete, kajti imel sem veliko novosti s tega področja. Za to je bil zaslužen prijatelj in trgovec v Nemčiji, žal že pokojni Miro Strgulec. Inštrumenti so že bili novi, kredit je pa kar rasel.
Kdaj se je začelo vaše spogledovanje z elektronsko glasbo? Kmalu po izidu Andromede so vas začeli primerjati z Jean-Michelom Jarrom. Kdo je bil prvi, kakšno glasbo je takrat igral Jarre in kakšno smer ste ubrali vi?
Leta 1978 smo bili s skupino Prah na turneji po Nemčiji, za izseljence. Tam je bila tudi novinarka Neva Železnik, ki je rekla, da zvenim kot Jean-Michel Jarre. Odgovoril sem, da nimam pojma o tem človeku, sem pa delal že svojo Andromedo, ki sem jo dokončal ravno s prihodom v Emonsko klet. Ko sem pozneje kupil njegovo ploščo, sem videl, kje sem jaz in kje je on. Vse je bilo drugače, podobni instrumenti, toda Jarre je imel takrat že vse, kar je obstajalo v elektroniki.
Ste imeli kakšnega vzornika na področju elektronske glasbe? Je Jarre vedel za vaše glasbeno ustvarjanje?
Bil sem samorastnik in sem še danes. Jarra sem srečal, ko smo z RTV snemali dokumentarec o meni. Bil je v Ljubljani in sva se dobila pred njegovim koncertom v Stožicah. Res krasen in prijeten človek. Všeč mu je bil naslov Andromeda, vzel je zgoščenko.
Ko je nastal material za Andromedo, na ZKP RTV Ljubljana niso bili najbolj navdušeni, da bi izdali ploščo, in ta je potem izšla v založbi RTB Beograd. Doživela je izjemen uspeh. Kaj je pravzaprav pretehtalo, da so ploščo sploh izdali, so imeli dober nos za prodajo?
Takrat se je v tujini že dogajala elektronika in nekaj tudi v nekdanji Jugoslaviji. Pri nas se nekateri še niso izpeli in so me takoj ustavili, čeprav je bil maestro Mojmir Sepe za to, nekdo drug pa ni bil. Ga raje ne bom imenoval, je tudi že pokojni. Vilko Ovsenik, ki je bil šef pri Helidonu, kjer smo snemali s Prahom, me je priporočil in me poslal v RTB Beograd k Borisu Kovačiču, ki mi je uredil naročilnico za Andromedo! V enem tednu sem jo posnel v studiu Akademik, tonski mojster je bil Miro Bevc, tudi že pokojni. Za RTB sem potem posnel še dva albuma. Sledila je plošča Odyssey in nato Electric Dreams (Električne sanje). Lani sem po 40 letih napravil nov LP Parallel Mirror in ponovno izdal na novo remasterizirani Andromedo in Electric Dreams. Vse so izšle na vinilu, tudi zgoščenke obstajajo.
Nastal je tudi film Električne sanje, ki je posvečen vam.
Gregor Bauman me je povabil, da sem sodeloval v filmu o računalništvu na Slovenskem Tehnika ljudstvu. Tam je nastala ideja, da bi naredili dokumentarec. Sem rekel, ja, kar nakladajte. Nastopal sem v Begunjah pri Avseniku, ko je prišla ekipa RTV Slovenija, in začelo se je prvo snemanje.
Četrta plošča z elektronsko glasbo ima naslov Parallel Mirror; je bila izdana kot zgoščenka in tudi kot vinilna plošča?
Leta 2016 sem imel koncert v Kinu Šiška in zanj sem pripravil veliko nove glasbe. Potem sem se odločil, da jo izdam na novem LP. Ne moreš se šlepati vse življenje na minulih, čeprav enkratnih izdelkih oziroma projektih.
Ali je možna primerjava glasbe vseh štirih plošč?
Vsaka moja plošča zajema drugo časovno obdobje, druge instrumente, mojo prehojeno pot, na kateri so bili vzponi in padci. Na koncu sem se pobral ravno zaradi glasbe in karateja, ki ga redno treniram.
Kako so se instrumenti spreminjali npr. pri Andromedi v primerjavi s Parallel Mirror, razlika v letih je kar precejšnja?
Pri Andromedi so bili analogni sintetizatorji še na začetku. Monofonija je kamena doba v primerjavi s tem, kjer smo danes vsi. Gre za polifonijo, nove zvoke, sample programe za izboljšavo pri zaključevanju ali snemanju. Zdaj je skoraj tako kot pravljica. Vse je preprosto, zato so pomembne ideje. Prisegam na lepe melodije in ne preveč zahtevne aranžmaje.
Pri glasbenem ustvarjanju verjetno trpijo tudi ušesa?
Pri vsaki glasbi je potrebna uporaba ušes, zato jih je treba trenirati in poslušati, kaj igraš, trenirati in eksperimentirati, dokler ne najdeš nečesa, kar ti je všeč ali dovolj blizu. Ni treba, da si virtuoz, lahko ti uspe, če si izviren in ne nakladaš preveč ter ne motiš s svojo glasbo. Vsak umetnik, glasbenik je lahko srečen in počaščen, če mu uspe, da napravi nekaj, kar poslušalci sprejmejo in postane evergreen. Ne razumem nekaterih slovenskih pevcev, ki slabo pojejo in se lotijo petja v drugem jeziku, na primer v hrvaškem, in, poglej – noro polne dvorane.
Ni treba, da si virtuoz, lahko ti uspe, če si izviren in ne nakladaš preveč ter ne motiš s svojo glasbo.
Sledite novostim na področju instrumentov? Verjetno – da!
Sledenje te privede do skušnjav, nakupa, novih projektov … Vsak novi instrument te vzpodbudi in povleče v potovanja.
Katere vaše plošče se trenutno lahko kupijo? Obstaja možnost nakupa pretočnih vsebin, ki nedvomno zagotavljajo največjo kakovost?
Na zalogi imam vse vinilne plošče razen Odyssey, vse zgoščenke se dobijo pri meni, prek moje spletne strani, pretočne vsebine pa na bandcampu.
Dopolnili ste 75 let. Kako jih občutite? Ste zdravi? Kako se počutite in kako skrbite za dobro počutje?
Ko izgovoriš petinsedemdeset, traja, če doživiš ta leta, si lahko vesel. Treniram karate glede na svoje zmožnosti. Sem mojster karateja, tako da lahko sam treniram in se popravljam, ko imam čas, čeprav je super kdaj vaditi s trenerjem, da ne zaspiš. Imam vikend, kjer so medvedi, volkovi in zdaj še begunci. Narava ti da marsikaj, samota tudi …
Še vedno ste precej aktivni, pripravljate koncerte, za Miklavža se bo zgodilo nekaj posebnega v Kulturnem domu Španskih borcev, ko boste praznovali še 60-letnico svojega glasbenega delovanja.
V letih 1964/65 sem imel že dva banda, enega v Ljubljani, kot pevec pa sem šel včasih v Zagreb, tako da se je začela takrat moja bolj aktivna glasbena pot s predhodno glasbeno podlago, to je glasbeno šolo. Šestega decembra bo v dvorani Španskih borcev v Mostah v Ljubljani prvi klubski koncert z nekaj gosti. Na mojih koncertih gostje sedijo, poslušajo in gledajo vizualne dodatke, ker je moja glasba ambientalno-scenska, bodo vsi koncerti potekali s tovrstno mojo staro in novo glasbo. Miklavž bo za vse, ki bodo kupili vstopnice, prinesel poseben popust na vse vinilne plošče in zgoščenke. Izšla bo tudi posebna spominska izdaja s tremi vinilkami in podpisom na ovitku, za izbrance pa tudi moj retro plakat. Vabljeni, število vstopnic je omejeno!
