Minilo je že 43 let od letalske nesreče na Korziki

Ura je bila 8 in 53 minut, ko je alarmna naprava opozorila posadko letala DC-9, ki je iz Ljubljane priletelo nad Ajaccio na Korziki in je bilo tik pred pristankom, na bližino tal. A bilo je prepozno. Pilot Ivan Kunović je poskušal dvigniti letalo, a je to z levim krilom treščilo v 1364 metrov visoko goro San Pietro, poškodovano preletelo še 700 metrov in potem strmoglavilo v težko dostopno globel. Na letalu je bilo 173 potnikov in sedem članov posadke; v trenutku so umrli na neprehodnih pobočjih Korzike.

Bil je 1. december 1981, letalo je ob 7.40 vzletelo na Brniku, na njem so bili večinoma uslužbenci tedanjega letalskega prevoznika Inex Adria in turistične agencije Kompas ter njihovi družinski člani, ki so šli na enodnevni izlet. Prebivalci vasice Petreto Bicchisano na jugu Korzike so slišali zamolklo grmenje in strahoten udarec. Več ur je minilo, preden so se reševalci prebili do kraja nesreče.

»Ničesar ni, kar bi se tam gori še premikalo. Vse se je razletelo na koščke, in to v hipu. Samo deset trupel je še kolikor toliko ohranilo človeško obliko. To je strašno,« je za Delo takrat povedal pretresen Paul Coussran, prefekt Ajaccia, ki se je skupaj s prvimi reševalnimi ekipami, ki so jih sestavljali vojaki, policisti, gasilci in domačini, podal na kraj nesreče. Več kot sto jih je osem dni pospravljalo ostanke trupel, osebne predmete in razbitine letala, velike težave so imeli zaradi slabega vremena in težko dostopnega terena. V dolino so prinesli 472 vreč s posmrtnimi ostanki. Zaradi zelo zahtevne in dolgotrajne identifikacije so žrtve lahko pokopali šele 22. januarja 1982. Prepoznali so jih 147, druge so najprej razglasili za pogrešane, šele kasneje za mrtve.

Kaj je bilo krivo za nesrečo?

Zakaj je letalo zašlo pod dovoljeno višino in kdo je kriv za največjo letalsko nesrečo v zgodovini Slovenije, ne bomo nikoli izvedeli. Letališče Campo del Oro v Ajacciu je zaradi okoliškega hribovja in kratke pristajalne steze zelo zahtevno za pristajanje, sploh v oblačnem in nevihtnem vremenu, prav tako je bilo usodnega 1. decembra. Letališče ni imelo radarskega sistema. To je bil prvi polet z Brnika na Korziko, in tudi to bi lahko bil eden od razlogov za nesrečo. Govorilo se je še, govorice so prišle iz krogov francoskih preiskovalcev, da naj bi pilota med spuščanjem motil kopilotov 11-letni sin, ki je potoval v pilotski kabini. Na jugoslovanski strani se je šušljalo, da bi bilo lahko letalo sestreljeno, tistikrat so na Korziki delovale različne teroristične skupine, ki so se zavzemale za odcepitev otoka od Francije.

Govorice je avgusta 1983 ovrglo končno poročilo, v katerem je francoska preiskovalna komisija natančno opisala dogajanje, svoje pripombe je dodala tudi jugoslovanska preiskovalna komisija. Francija je branila svojo kontrolo letenja in je kot vzrok za nesrečo zapisala, da je posadka preveč spustila letalo, jugoslovanska komisija pa je ugotovila, da je pilot to storil po navodilih kontrole letenja. Ta je, prepričana, da je letalo nad morjem, pilotu ukazala, naj se spusti, a letalo je bilo še nad gorovjem. Letelo je prenizko, če bi leteli le tri metre višje, bi se izognili trčenju, so ugotovili pozneje. Zadnje besede pilota, kot je razkrila črna skrinjica, so bile: »Konec je.« Ostanki letala, osebni predmeti in posmrtni ostanki so več let ostali na težko dostopni gori, dokler jih niso leta 2008 odstranili.