Mirko Vindiš je rekorder že več kot 20 let

Na nedavni osrednji prireditvi ob 18. občinskem prazniku občine Videm sta župan Brane Kolednik in podžupanja Vesna Vinko med drugim podelila občinska priznanja in razglasila novega častnega občana. To je postal nekoč odličen maratonec, domačin Mirko Vindiš. Osnovno gibanje človeka, hoja in tek, mu je bilo položeno tako rekoč v zibelko. Že kot otrok je premagoval razdalje po domačih haloških gričih, vsak dan je od doma do šole prehodil 5 kilometrov in enako razdaljo še domov.

Novi častni občan videmske občine, rodil se je 1963., prihaja iz Ljubstave. Osnovno šolo je obiskoval v Vidmu pri Ptuju, srednjo gradbeno v Mariboru. Najprej se je zaposlil kot gradbenik v gradbenem podjetju Konstruktor v Mariboru, nato je delal kot gospodar športnih objektov pri Zvezi telesnokulturnih organizacij občine Ptuj. Pozneje se je vpisal na fakulteto za šport v Ljubljani in leta 2001 diplomiral. Zdaj je kot učitelj športne vzgoje zaposlen na Osnovni šoli Podlehnik.

Olimpijec in državni prvak

Svojo športno kariero je začel leta 1980, ko je nastopil kot član ptujske občinske reprezentance na krosu časnika Delo v Radovljici. Nato je začel redno trenirati pri Francu Ivančiču, trenerju Atletskega kluba (AK) Ptuj, z njim je sodeloval deset let. Leta 1982 je postal član takratne jugoslovanske reprezentance in nastopil na balkanskih igrah v Atenah. Leta 1985 je na balkanskem atletskem prvenstvu v Bolgariji dosegel svoj prvi veliki uspeh, tretje mesto na maratonu. Konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let je bil najboljši maratonec v Jugoslaviji in Sloveniji. Udeležil se je mnogo velikih tekmovanj, dvakrat tudi olimpijskih iger: leta 1988 v Seulu kot član reprezentance SFRJ, zasedel je 25. mesto, leta 1992 pa je igre v Barceloni kot slovenski reprezentant končal na 40. mestu.

Nekoč je tekmoval, zdaj teče iz veselja. FOTO: osebni arhiv

Leto pred olimpijskimi igrami (1987) je v Seulu z 10. mestom na svetovnem pokalu tekel državni rekord (2:13,46). Na najbolj prestižnem maratonu v New Yorku je dosegel svoj najboljši čas in nekdanji državni rekord (2:13:39) ter osvojil 8. mesto. Leta 1988 je zmagal na dunajskem maratonu, 1990. pa je na evropskem prvenstvu v Splitu zasedel 12. mesto. Zmagal je tudi na številnih domačih tekih in maratonih; bil je petkratni državni prvak Republike Slovenije v velikem maratonu in dvakrat v malem, v nekdanji skupni državi pa enkrat državni prvak v maratonu, petkrat v malem maratonu, dvakrat na teku na 10 km na atletski stezi in enkrat v krosu. V letu 2001 je dosegel enega svojih največjih uspehov, ko je na evropskem prvenstvu na Nizozemskem na teku na 100 km dosegel 3. mesto. Leta 2003 je prenehal trenirati in začel teči le za rekreacijo. V letu 2005 se je vrnil na mednarodno prizorišče, ko se je udeležil olimpijskih iger za veterane v Edmontonu (Kanada) ter osvojil tri zlate kolajne v tekaških disciplinah na stezi in na cesti.

Slovenska zasedba FOTO: osebni arhiv

Po njem je bila nekaj let poimenovana atletska šola, ki deluje pod okriljem AK Ptuj. V osemdesetih in devetdesetih letih je desetkrat prejel naslov najboljšega športnika Ptuja, v letih 1987 in 1990 je bil imenovan za najboljšega atleta Slovenije. Leta 2001 mu je Atletska zveza Slovenije podelila priznanje za 100-kilometrski tek na Nizozemskem, 2005. je bil najboljši slovenski atletski veteran na Ptuju.

Tek je njegovo življenje

V svojem aktivnem športnem udejstvovanju je postavil številne državne rekorde v teku na daljše proge vse od 3000 m do 100 km. Še danes je nosilec rekorda v teku na 30 km s časom 1:36:47,6 in teka na 100 km s časom 6:52,48. Rekorda sta stara že več kot 20 let. Tek je njegovo življenje, predstavljeno je tudi v kratkem športnem filmu Tekač. Zaradi vsega tega in še številnih drugih dosežkov so se odgovorni v občini Videm soglasno odločili, da Vindišu podelijo naziv častni občan občine Videm.

Na kumrovškem maratonu 1990 FOTO: osebni arhiv

Ob številnih lovorikah bo, kot je zagotovil Vindiš, našel prostor tudi za ta naziv. »Vedno se najde prostor za take častne nazive. Počaščen sem, da nekdo zna ceniti moje minulo delo,« je dejal nekdanji vrhunski atlet, ki pravi, da ni najtežje teči daleč, temveč hitro. Zdaj učitelj športne vzgoje pravi, da želi »mladim privzgojiti željo po gibanju, kajti pomembno je, da se začnejo s športom ukvarjati oziroma da vzljubijo gibanje čim prej«. Aktiven je še vedno, igra nogomet za veterane ŠD Podlehnik in teče, a le še iz veselja. Kaj pomeni športniku, da je olimpijec? »Veliko. Nekateri športniki bi dali vse, da se udeležijo iger, pa jim to žal ne uspe. Če si športnik z dušo, je to največja nagrada za trdo delo in odrekanje, vsaj včasih je bila. Danes so malo drugačni časi in se vse malo drugače vrednoti. Jaz sem še vedno pristaš gesla, da je glavno sodelovati, ne zmagati, saj je prvo mesto le eno,« sklene Vindiš.