Mlada pevka Veronika Strnad nima časa za domotožje
Mlada Posavka je svojo prvo avtorsko pesem Ustavi čas izdala leta 2020. Pred dvema letoma pa jo je na Slovenski popevki prepoznala festivalska žirija in jo nagradila kot najboljšo in najobetavnejšo mlado izvajalko/avtorico. Njena življenjska pot se zdaj vije med Brežicami in Bostonom, kjer se na priznani univerzi Berklee College of Music posveča študiju petja in neguje osebni glasbeni slog. »Ker se počasi spet približuje odhod v Boston, poskušam preživeti čim več časa z družino in najdražjimi ljudmi, si ogledati kakšen biser naše dežele in kaj dobrega pojesti,« mi Veronika Strnad najprej pove ob najinem srečanju v Ljubljani, nato pa mi zaupa, kako so bile videti njene študijske počitnice. »To poletje sem se miselno resnično odklopila in se naužila doma, kar je bil moj cilj. Mislim, da se je ustvarila ravno pravšnja mešanica druženja z mojimi najbližjimi, potovanj, ustvarjanja nove glasbe, načrtovanja novih stvari in uživanja domačega udobja.«
To poletje sem se miselno resnično odklopila in se naužila doma.
Od darila do selitve
Brežičanka mi v pogovoru razkrije, da Amerika ni bila nikoli v njenem planu. »Do selitve na drugo polovico sveta je prišlo zelo spontano, in sicer se je vse začelo z družinskim darilom za moj rojstni dan. To je bila udeležba na dvotedenski poletni šoli Berklee v okviru Umbria Jazz festivala v Perugii, Italiji. Udeleženci smo imeli dva tedna intenzivne delavnice s profesorji z univerze Berklee iz Bostona in smo imeli vsak večer priložnost slišati izjemne svetovne glasbene zvezde. Na koncu poletne šole pa Berklee podeljuje nagrade udeležencem, na podlagi avdicije, ki jo lahko opravljajo le izbrani udeleženci, v obliki štipendij za študij oz. izobraževanje na univerzi Berklee v Bostonu. Termin za avdicijo sem dobila naknadno, saj me je na festivalu opazil profesor gospel in r'n'b glasbe in me predlagal za kandidatko za štipendijo. Najvišjo nagrado za polno štipendijo dodiplomskega študija je prejelo 6 glasbenikov in med njimi sem bila tudi jaz. Nazadnje so poklicali moje ime in solze so se nezadržno ulile.«
Ko se spomni tega prelomnega trenutka, mi še pove: »Bilo je veliko veselja, privoščljivosti in podpore udeležencev, profesorjev in organizatorjev, zame pa močno potrdilo, da sem na pravi poti ter da sta se ves trud in delo poplačala. V Ameriki bi se reklo: 'The rest is history.'«
Njen vsakdanjik v Ameriki je zelo intenziven. »Predavanja potekajo od jutra do večera, v vmesnem prostem času pa so vaje, klic v Slovenijo mojemu dragemu in kosilo. Velikokrat med dnevom slišim, da je prišel na univerzo priznani glasbenik in da poteka predavanje, ali da se odvija odličen koncert v naši koncertni dvorani, ali pa je prišel nov razpis za avdicijo, na katero se želim prijaviti, tako da velikokrat zmanjka časa za kakovostno prehranjevanje in za primerno količino spanja, saj je po takšnem dnevu treba še kaj povaditi ali narediti nalogo za naslednji dan. Čeprav se čez dan komaj ustavim in sem zdoma bolj ali manj ves čas, so moji dnevi po navadi zelo navdihujoči. Moj cilj je predvsem iz vsakega dneva izpiti čim več, saj se tako poplača vse odrekanje in dejstvo, da sem za sabo v Sloveniji pustila marsikaj.«
Videospot posnela v Bostonu
Na drugi strani Atlantika je nastala nova skladba Nov dan, polna radostne poletne svežine in optimizma. V pogovoru izvem tudi, kaj ji je tam najbolj všeč: »Širina in možnost razvijanja v glasbeni smeri ter spoznavanje ljudi. Če pa koga zanima, kaj mi je najmanj všeč, pa so to miši in podgane, ki se znajdejo tudi v domačih prostorih in so povsem normalna in pogosta stvar v Bostonu.«
Pred kratkim je izdala videospot za pesem Nov dan, ki ga je posnela v Bostonu in se preizkusila kot režiserka. »Snemanje videospota je na srečo potekalo zelo gladko in brez nepredvidenih komplikacij, predvsem pa je bilo zelo zabavno. Na setu nas je bilo namreč osem prijateljev iz osmih držav, s katerimi sem želela v sliko ujeti majhne pristne trenutke oziroma radosti, o katerih pojem. Videospot je v resnici izdelek, ki sem ga podarila bolj sebi kot poslušalcem, saj je nedvomno dragocen spomin na moje študijsko obdobje v Bostonu, ki bo za vedno ostal še kako živ.«
Nova skladba je odsev velike hvaležnosti in sreče za življenje, kot ga živi. »Nov dan govori o majhnih, vsakodnevnih trenutkih, ki meni osebno pomenijo res veliko. Morda se komu zdijo čisto nepomembni, meni pa predstavljajo srečni trenutek v dnevu in dvignejo stopnjo dobre volje. Hkrati je v ozadju hvaležnost za takšne trenutke, ki se zdijo zelo samoumevni, z življenjem v tujini pa opažam, da so pravzaprav zelo veliki in ne nujno prisotni v življenjih drugih.« Nakar mi še zaupa svoj nazor: »Morda se sliši klišejsko, ampak meni nov dan pomeni priložnost za novo zgodbo in da se lahko naučim nekaj novega – o sebi ali nekaj, kar mi bo v življenju prišlo prav.«
Nov dan mi pomeni priložnost za novo zgodbo in da se lahko naučim nekaj novega.
Strast in trdo delo odpirata vrata
V nadaljevanju mi Veronika razodene načrte: »Prvo je nadaljevanje študija in celotne izkušnje v Ameriki. Kot drugo je ustvarjanje mojega prvega studijskega albuma, ki bo predvidoma ugledal luč sveta naslednje leto. In kot tretje je vračanje v Slovenijo in s tem ohranjanje stika z domovino in domačimi. In že je dovolj,« se nasmeji. Do zaključka študija ima predvidoma še 5 semestrov.
»Moram priznati, da časa za domotožje ni, hkrati pa je življenje v Bostonu tako pestro, da to prevzame ves moj fokus. Seveda pridejo tudi trenutki šibkosti in 'overthinka' – pretiranega premišljevanja –, vendar se skušam vsakič, ko se srečam s takšnim trenutkom, iz tega nekaj naučiti, da postane dobra popotnica za naprej. Mislim, da je pomembno v slabih situacijah poiskati nekaj dobrega in preusmeriti slabo voljo v priložnost, da se naučimo nekaj novega in da se v takšni situaciji ne znajdemo več oz. vemo, kako ravnati v prihodnje.«
V družini ima zelo močne glasbene korenine in najbolj prepoznaven je oče Rudolf Gas, z njim je večkrat stala skupaj na odru. »Veliko je že bilo krasnih trenutkov na odru z očetom, trenutno najljubši pa je letošnji za Dan Slovenske vojske v Stožicah, kjer sva po dolgem času spet skupaj stala na odru, si vmes podarila pomežik, jaz pa sem še bolj uživala, saj se je nastop odvil ravno po mojem prihodu v Slovenijo, ko je bilo pogrešanje in pričakovanje doma na vrhuncu.«
Pred odhodom v Ameriko pa mi še razgrne svoje razmišljanje: »Včasih sem si velikokrat vnaprej ustvarjala nepotrebne skrbi glede kariere in želela vse doreči za 10 let vnaprej, vendar sem spoznala, da te strast in trdo delo na neki točki pripeljeta do efekta 'odpiranja vrat'. Najprej se ta zdijo manjša, potem pa postajajo vse večja, in mislim, da je vera v ti dve sestavini zelo pomembna, čeprav je temu na začetku težko verjeti. Do zdaj je delovalo,« se nasmehne in odpelje domov v Brežice.
