Mladi si ne upajo več plesati, pravi Jakob Kavšek
Je dokaz, da talenti, ki jih skrivamo v sebi, slej ko prej pridejo na dan, če le poslušamo svoje notranje želje. Čeprav ne izhaja iz plesne družine niti ga starši niso v ranem otroštvu vpisovali v plesne šole, je našel pot do dejavnosti, ki mu je pisana na kožo. Med treningom rokometa v domačem Črnomlju je poslušal glasbo z vaj plesalcev hip hopa, ki so potekale poleg telovadnice, in ta ga je premamila, da se je pri enajstih letih odločil narediti zanj usoden korak.
»Poleg telovadnice, kjer smo trenirali rokomet, je bila plesna dvorana, iz katere je prihajala glasba. Nisem mogel biti osredotočen na rokometni trening, saj me je glasba preveč vlekla. Tako sem si rekel, v redu, bom poskusil še to. Potem sem v nekem trenutku treniral rokomet, tenis in hip hop. S treninga na trening me je vozila teta po mamini strani. Ni jih bilo lahko uskladiti. Sčasoma sem opustil druga dva športa in se posvetil plesu,« se spominja Jakob Kavšek. Da se je plesu posvetil, je pravzaprav preskromna ocena. Skoraj od trenutka, ko se mu je predal, je namreč dosegal izjemne uspehe.
Leta 2023 je prejel priznanje Plesne zveze Slovenije za solista leta, isto leto je bil prvi na svetovnem prvenstvu, na evropskem pa pri tik pod vrhom v treh različnih zvrsteh, show plesu, modernu in jazzu. To so smeri, v katere ga je vodila pot po hip hopu, ki ga je pri štirinajstih zamenjal za contemporary jazz, v katerem je našel širše možnosti izražanja. V hip hopu, ki ga je pozneje opustil, je bil 2018. drugi na svetovnem in evropskem prvenstvu, kar je v tej izjemno konkurenčni zvrsti izjemen uspeh. Lani je s točko Sell your soul v duetu z Matejem Vouškom osvojil prvo mesto na svetovnem prvenstvu v show danceu. Nastopa, o katerem pravi, da je bil res nekaj posebnega tudi v svoji zvrsti, žal ni mogoče videti zunaj tekmovalnega programa in predstavitev, ki jih imajo enkrat na leto v plesni šoli.
Telo v vrhunski kondiciji
Čeprav skoraj zagotovo še ni dosegel vseh vrhov, ki so mu namenjeni, pa lahko 22-letni Jakob Kavšek že danes reče, da živi svoje sanje, saj dela tisto, kar ga v življenju najbolj veseli. Zaposlen je v Plesni šoli Bolero, kjer uči ples, nastopa na tekmovanjih in sodeluje pri različnih plesnih projektih, ki pritegujejo pozornost stroke pa tudi splošnega občinstva. V teh dneh lahko njegovo plesno mojstrstvo od blizu vidimo v predstavi Netopir v Cankarjevem domu v Ljubljani. Vesel je tega sodelovanja, saj mu je, pravi, odprlo vrata v gledališče.
Trenirati ples zahteva celega človeka, priznava. »Ples je zelo naporen. Uporabljaš celo telo, to mora biti v vrhunski kondiciji. Treniramo vsaj trikrat na teden, poleg tega imam še solo treninge. V visoki sezoni treniramo tudi do 25 ur na teden,« pravi.
V visoki sezoni treniramo tudi do 25 ur na teden.
Kljub obveznostim, ki jih prinaša njegova najljubša aktivnost, ki je hkrati tudi kariera, se je vpisal na fakulteto. Tako mu dneve krojijo še študijske obveznosti. Trenutno obiskuje drugi letnik psihologije na filozofski fakulteti v Ljubljani; zadovoljen je, da je izbral študij, ki mu lahko pomaga tudi pri plesu. »Psihologija je zelo dobra pri motivacijskih pripravah plesalca na nastop pa tudi z vidika razumevanja, kako nekaj predstaviti, kako zasnovati točko, predstavo, kar koli, da bo razumljiva za gledalca,« razloži. Terapije s plesom, ki jih uporabljajo nekateri psihologi, za zdaj ni podrobneje proučeval, priznava pa, da skozi gibanje najde sprostitev: »S plesom nekatere stvari odmislim in jih potem lažje predelam.«
V prvi vrsti pa mu ples pomeni umetnost, skozi katero se lahko izrazi. Kot pravi, ima kot plesalec, tudi kadar pleše na koreografijo koga drugega, veliko prostora za to, da lahko pove zgodbo na svoj način. Za prihodnost plesa se ne boji, saj mu, vsaj v profesionalnih vodah, priljubljenost ne upada. Na svojo žalost pa opaža upad priljubljenosti plesa v vsakdanjem življenju v svoji generaciji. »Zdi se mi, da si mladi ne upajo več plesati. Na zabavah se vse bolj pogovarjamo in vse manj plešemo,« pravi.
Vraževerje pred nastopom
Čeprav je že mnogokrat stal na zmagovalnih stopničkah, je vsako novo tekmovanje in tudi vsak nov nastop izziv, v katerega je treba zagristi. »Preden grem na oder, se vedno dotaknem celega telesa, se pravi rok, komolcev, ram, kolen, stopal, srca. Vedno zadiham in zaprem oči ter si predstavljam, da me zemlja vleče dol. Na ta način se pomirim,« opiše navado, ki mu pomaga, da mu je lažje, ko ga obsvetijo odrske luči. Tako kot večina športnikov so tudi plesalci vraževerni, s temi običaji si pomagajo, da so na nastopih bolj sproščeni. »Vedno potrkamo, preden gremo na oder. Vsakič, ko imaš občutek, da se bo nekaj slabega zgodilo na odru, potrkaš, da se ne bi zgodilo. Še en tak običaj je, namreč da se v krogu vsi poškropimo s parfumom. Če kapljice padejo nate, boš imel srečo. Ljudje pravijo, da to ne pomaga, vendar te pred nastopom pomiri,« se nasmehne.
Če padejo kapljice nate, boš imel srečo.
Prostega časa nima veliko. »Ples je tako velik del mojega življenja, da nimam veliko prostora za druge hobije. Ampak se zelo rad družim s prijatelji, čeprav se težko ujamemo, ker imamo različne urnike. Oni pridejo s faksa popoldan, jaz sem na faksu dopoldan, potem imam trening. Če se slučajno ujamemo, mi to veliko pomeni. Rad tudi raziskujem svet, to se mi zdi noro. Ples mi omogoča, da hodim na tekme, gostujem kot pedagog, in to mi je zelo všeč. Edino, kar me žalosti, je, da si ne morem vzeti časa za daljša potovanja v oddaljene kraje, ki so primerni za oddih v času, ko imamo največ dela. Vedno imamo poletje prosto, šolsko leto pa je delovno. To je škoda, ampak si rečem, da si bom enkrat že vzel čas tudi za potovanja,« pravi.
Če ga boste vprašali, brez česa meni, da mu ne bi uspelo, bi odgovoril: družina. Čeprav bi težko rekli, da ima ples zapisan v genih, je bila podpora družinskih članov tista, ki mu je dala krila, da je poletel tja, kamor sta ga vodila srce in talent. Eden največjih Jakobovih podpornikov je njegov oče, župan občine Črnomelj Andrej Kavšek. »Kamor koli gre, se pohvali z mano,« je ponosen plesalec.
Medtem ko marsikateri njegov vrstnik sanja visokoleteče sanje o slavi ali bogastvu, so Jakobove ideje o tem, kaj si želi, da bi mu prinesla prihodnost, precej bolj prizemljene. »Rad bi ostal v plesnih vodah, kot plesalec in kot koreograf, čim dlje, do šestdesetega leta,« pravi. Če se bo pokazala priložnost, si želi nekaj časa živeti v tujini, če bo le mogoče, nekje na toplem. »Mislim, da se ples v Sloveniji dobro razvija in ponuja veliko prostora za ustvarjanje, kar se mi zdi dobro. Vendar rad potujem in spoznavam nove kulture,« razloži.
