Mura je kot kavč pri psihiatru
Na Otoku ljubezni v Beltincih so predstavili ponatis romanov Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov in Muriša, združenih v Mursko sago. Dogodek je bil posvečen temu izjemnemu poetu prekmurskih ravnic, poklonili pa so se tudi 700. obletnici prve pisne omembe Beltincev in reki Muri. Kot nam je zaupal Feri, je bilo dogajanje na Otoku ljubezni zanj polno lepih občutkov.
»Vesel sem, da sta se romana Ločil bom peno od valov in Muriša po toliko letih vrnila v kraje, ki jih opisujem, v skupni knjigi. Radosti me, da se je tega dogodka udeležilo veliko mojih prijateljev, znancev in pa seveda bralcev, saj je ravno zaradi njih dogajanje dobilo pridih svečanosti. Odločitev založbe Beletrina, da je oba romana natisnila v eni knjigi, je prinesla obsežno branje in sestavila neko novo celoto, ki naslov Murska saga zagotovo dobro zagovarja. Bralec se na eni strani lahko seznani z zgodovinskim dogajanjem v Prekmurju v prvi polovici prejšnjega stoletja, obenem pa spremlja usodo te neobičajne in posebne rodbine, ki ji ni bilo usojeno, da bi polno zaživela. Zdaj srečujem že tudi bralce, ki so Mursko sago znova prebrali, čeprav so prej že prebrali oba romana, ki jo sestavljata. Zanimivo mi je, ko pravijo, da se v tem kontekstu vse skupaj bere drugače. Obe besedili sta se očitno dobro zlili v novo celoto. Na neki način je to pravzaprav tudi razumljivo, saj so življenja junakov iz obeh romanov usodno povezana,« pravi pisatelj. Slavljenec se je na Otok ljubezni pripeljal v kočiji, v katero je konjarka zapregla dva krepka vranca, in v spremstvu likov literarnih junakov Murske sage Elice in Julijana. Medtem ko je z drugega brega Muro na brodu prečkal direktor Beletrine Mitja Čander, ki je slavljencu izročil izvod sveže izdane Murske sage.
Ni časa za počitek
»Romana Ločil bom peno od valov in Muriša imata v mojem romanesknem opusu vsekakor posebno mesto. Sta nekako najbolj taka, kot si zamišljam, da so napisani dobri in obenem berljivi romani. Kadar me kdo, ki ne pozna mojega pisanja, povpraša, kaj mu priporočam za branje, običajno omenim ravno ta dva romana. Veliko sta namreč že doživela in sta na različne načine preizkušena pri bralcih, zato lahko verjamem, da ga ne bosta razočarala.«
A pisatelj ne počiva, temveč že piše nadaljevanje romana Kurji pastir. »Ker vem, da ga mnogi bralci pričakujejo, naj povem, da bo knjiga, če bo vse po sreči, izšla konec tega leta. Sem si pa z napovedjo druge knjige vsekakor zastavil težko nalogo. Nisem namreč pričakoval, da bo prva naletela na tako dober odziv in doživela toliko ponatisov.«
Kot opaža Feri, se z leti med avtorjem, njegovimi deli in bralci vzpostavi neka posebna magija, na katero ne more nič več zunanjega vplivati. »Edini, ki jo lahko pokvari, je avtor sam. Tega se vse bolj zavedam, zato se vsakega novega pisanja lotevam le, ko imam navdih in čutim, da imam v sebi moč za kaj novega. Zgolj na izkušnje in obrtno znanje se pač ne želim zanašati.«
Pisatelj, ki je lani prejel Prešernovo nagrado, se pogosto odpravi k Muri. »Pa ne po navdih, kot menijo mnogi, ki jih tam srečujem. Bližina te velike vode, ki ves čas prinaša in odnaša, se mi namreč zdi na svoj način zdravilna. Lahko bi kar rekel, da mi nadomešča tisti kavč pri psihiatru. Bolj kot kar koli drugega mi pomaga, da se očistim, se napijem njene čistosti, o čem premislim, predvsem pa najdem mir, ki ga je drugod vse manj. Zaradi tega mi je Mura, takšna, kot je zdaj, res ljuba. Ne morem razumeti tistih, ki bi jo radi spremenili, ukrotili, izkoristili in prodajali njeno moč v obliki česa drugega ... No, ja, v resnici jih razumem, le da jim ne dam za prav. Pri tem namreč ne gre le za uničenje neke naravne danosti, temveč tudi za uničenje številnih segmentov duhovnosti, ki so s to reko zelo povezani. Mura namreč ne kopiči le prodov, temveč tudi bogato mitologijo,« sklene največji poet Mure.
