Na jeznoriti kameli čez Saharo (FOTO)
Ob omembi Maroka sem po navadi pomislil na Saïda Aouito, edinega tekača v zgodovini, ki je osvojil olimpijsko zlato tako na 800 kot na 5000 metrov, in v tej maniri je bilo vse do avgusta, ko je žena predlagala jesensko popotovanje v to severnoafriško državo: Zakaj ne bi enkrat poskusila z agencijo, cena je več kot ugodna?
Letalo nizkocenovnega prevoznika je po treh urah in pol poleta iz italijanskega Treviža (Treviso) pristalo v Fezu, z milijonom prebivalcev četrtem največjem maroškem mestu in prestolnici intelektualnega življenja in usnja. Na parkirišču nas je dvajseterico turistov čakalo pet avtomobilov, vsi enake, bele barve, »da vas bom imel na vožnji v konvoju lažje na očeh,« je pojasnil vodnik Tomo Petek. In smo se drug za drugim odpeljali do hotela na robu medine.
To je stari, z obzidjem zamejeni del arabskih mest, ki se okrog poldneva spremeni v en sam velik bazar, in feška je najstarejša in največja na svetu, brez vodnika se v labirintu ulic in uličic vsaj ob prvem obisku zlahka izgubiš. Ob drugem nama je z ženo že kar šlo. Hej, Bruce Willis, je k meni pristopil nizkorasel temen možakar, a bi hašiš? Ne vem, kaj bi mu odgovoril filmski zvezdnik, s katerim me druži samo obrita glava, ampak sem se vljudno zahvalil.
Komarji modre ne marajo
Hašiš je v Maroku – tam mu pravijo kif – popularna vrtnina, in ker je v tujini njihova neuradno največja valuta, ga policija preganja bolj kozmetično. Menda najboljšega gojijo v srednjem Atlasu, veliko ga je tudi v gorovju Rif na severozahodu države, pod katerim se razteza Chefchaouen, znamenito modro mesto. Hiše so tam pobarvane v kombinaciji bele in modre, slednjo so prinesli Judje, v 15. in 16. stoletju pregnani s Pirenejskega polotoka, verujoč, da se bodo prikupili bogu.
Avtohtoni Berberi in pozneje drugi arabski priseljenci so ohranili barvno tradicijo, a seveda, ker so bili drugačne vere, iz povsem drugačnega, praktičnega razloga: komarji in muhe menda modre ne marajo. Iz slikovite medine smo se povzpeli do mošeje nad mestecem, da bi uživali v prelepem razgledu. K meni je pristopil nizkorasel temen možakar: A bi hašiš? Mojega »ne, hvala« ni hotel razumeti, še več, vabil me je kakšne pol ure hoda stran v hrib, da mi za 100 dirhamov, slabih 10 evrov, razkaže plantažo. Maročani utegnejo biti s svojo drogo precej agresivni, je pojasnil Tomo Petek, zgodilo se je že, da so gori v Rifu ustavili avto s turisti in jih dobesedno prisilili, da so zbrali tisoč evrov in kupili kilogram hašiša. Če ga ne bi, jih dolgo ne bi izpustili.
Kakor policisti pri nasadih trave mižijo na eno ali kar obe očesi, pa za turista droge ni priporočljivo kupiti na ulici, kaj šele tam kaditi. Kazen je menda do 10 let zapora, ta pa je v Maroku ena od znamenitosti, ki si je nihče ne želi obiskati. Morebitno željo po omamljenosti je zato bolje potešiti z vinom ali pivom, do katerega pa se je skoraj težje dokopati kot do hašiša, čeprav nekateri razlagalci Korana v pojem khamr k alkoholu prištevajo tudi druge opojne substance.
Vino, ki ga sicer v tej deželi pridelujejo in je, sploh rdeče, tudi zelo kakovostno, prodajajo v le redkih trgovinah, ki morajo plačevati konkretne pristojbine. Naročiti pa ga je, tako kot pivo, mogoče še v prav tako maloštevilnih barih – tudi te licenca drago stane, in ker ob tem izgubijo ugled v muslimanski javnosti, ni čudno, da turistom buteljko zakasirajo po najmanj 12 evrov, malo pivo – ki je zares malo, 0,25 litra – pa po štiri.
Barantanje je obvezno
Podobne cene so tudi na črnem trgu, torej na cesti. K meni je pristopil tokrat malo višji temen možakar, natakar v bližnjem lokalu: Vino, pivo? Z ženo sva se za spremembo pustila pregovoriti, osvežujočih, pred kupcem iztisnjenih sokov iz granatnih jabolk ali pomaranč – po 90 centov – sva imela že čez glavo. Kar sedita in si naročita čaj, je rekel kelnar, čez tri minute dobita buteljko rdečega.
Iz posrebrenega čajnika sem začel natakati vroč metin napitek, ko je že pridrvel k mizi in kozarček ogorčeno zlil nazaj v vrč, tega dvignil in nama z višine slabega metra precizno spet natočil: »Narediti se mora pena!« Srkala sva tisti čaj, še enkrat sem nama napolnil kozarčka – s predpisane višine sem polovico falil – in pogledal na telefon: tri minute so minile že pred dvajsetimi. Nestrpno sem mu pomahal. Bruce Willis, v Maroku si, je začel karajoče razlagati, pet minut je pri nas najmanj pol ure, deset pa ena. Čez četrt ure sva le dočakala svojo steklenico in se na strehi našega hotelčka pridružila sopotnikom, ki so žganjico premeteno – pač bolje informirani od naju – prinesli od doma.
Kakor se pri cenah alkohola ni mogoče pogajati, pa je na bazarju barantanje predpisano, prodajalec je tako rekoč užaljen, če kupec ne poskuša zbiti njegove postavke. Obstaja pa nekaj pravil, sva se naučila z ženo, predvsem da ne ponudiva premalo – tudi v tem primeru bi bila nesramna. In še nekaj sem ugotovil, da je moja boljša polovica rojena trgovka. Za črno potovalko iz kameljega usnja se je 850 durhamom (dobrim 80 evrom), kolikor je zahteval zgovorni Berber, zoperstavila s 400 (slabih 40 evrov).
Sledila je prava pravcata gledališka predstava, ki se je končala z njeno zmago, za torbo je odštela 500 durhamov (slabih 50 evrov). Pa se prodajalec sploh ni čutil poraženega, nasprotno, ženi je navdušeno stresel roko, »pogajate se kot prava Berberka«, in se nato obrnil k meni: »Nakupovanje prepustite njej, vi samo odprite denarnico.«
Frizerka mi je na lase nanesla barvo, si zatem umila noge in z obraza zdrgnila ličila. Začudeno sem jo gledala, potem mi je bilo vse jasno, ko je po tleh pogrnila preprogo, si čez majico in mahedrave hlače z Disneyjevimi junaki navlekla džalabo in glavo prekrila s hidžabom.
Ubogal sem ga in pol ure pozneje po njenem novem podvigu postal vesel lastnik motoristične jakne, spet iz kamelje kože – z začetnih 120 evrov spuščene na 80. Žena pa je bila še naprej v elementu, tokrat se je odločila za obisk frizerke. Petintrideset evrov za barvanje?! je bila ogorčena in po petih minutah pregovarjanja sklenila dogovor za dvajsetaka. V hotel pa se ni vrnila debelo uro. »Frizerka mi je na lase nanesla barvo, si zatem umila noge in z obraza zdrgnila ličila. Začudeno sem jo gledala, potem mi je bilo vse jasno, ko je po tleh pogrnila preprogo, si čez majico in mahedrave hlače z Disneyjevimi junaki navlekla džalabo in glavo prekrila s hidžabom. Začela se je molitev, po 15 minutah mrmranja je slekla ogrinjalo in potem prav toliko časa namenila novemu lepotičenju, na koncu pa si prižgala očitno zasluženo cigareto. Kot okamnela sem čakala, da mine, saj nikakor nisem želela zmotiti obreda molitve niti tistega, kar je sledilo,« nam je pripovedovala o nenavadni izkušnji.
Večne policijske kontrole
Potovalko in jakno iz kameljega usnja sva torej imela in napočil je trenutek, da te veličastne živali spoznava še v živo, kje drugje kot v Sahari, Erg Chebbiju, kjer so s 150 metri najvišje sipine v Maroku. Skobacali smo se na puščavske ladje in se odguncali proti taborišču, agencija je na itinerarij uvrstila večerjo ob tabornem ognju s koncertom domačinov na bobne in prenočevanje v nomadskih šotorih, brez kač in škorpijonov, je bilo pa nekaj miši. Kar se mene tiče, mi je vseeno, če kamele ne zajaham nikoli več. Z obema rokama sem stiskal kovinski držaj in upal, da ne telebnem s tiste višine na sicer mehek pesek, pa tudi stemnilo se je že in razen obrisov taborišča v daljavi se ni videlo prav nič.
Za nameček so me posedli na jeznorito kamelo, ki se na cilju nikakor ni hotela poleči, ritala je in se zoprno drla, hudiča, kaj če zbezlja v puščavo, zjutraj bodo našli moje trupelce z zlomljenim vratom, me je prešinilo. Vodniki so rabili petnajst minut, zame dolgih dve uri, da so jo le pomirili, in ko se je končno spustila na tla, sem bliskovito šibnil z njenega hrbta, prekleta žival.
Vino, ki ga sicer v tej deželi pridelujejo in je, sploh rdeče, tudi zelo kakovostno, prodajajo v le redkih trgovinah, ki morajo plačevati konkretne pristojbine.
Maroko je še velik, denimo slikoviti Marakeš pa divji Atlas, ki smo ga prečkali na 2260 metrih nadmorske višine, je domovina arganovih dreves, katerih plodove uporabljajo v kozmetični industriji, so nenehne policijske kontrole na začetkih in koncih mest, za moj okus enolična hrana – večinoma v tažinu, koničasti glineni posodi, dušeno meso, krompir in zelenjava ter žar, ki pa se ne more kosati z našim slovensko-balkanskim – in tudi fantastična utrjena vas Ait Benhaddou, ki je bila naravna kulisa za številne filmske uspešnice, med njimi Jezus iz Nazareta, Kundun, Mumija in Gladiator, tam so posneli tudi nekaj prizorov za Igro prestolov. In kakor je Maroko daleč, je vendar cenovno dosegljiv, številni Slovenci se tja odpravijo po nakupih. Minuli teden je povratna letalska vozovnica za tridnevno popotovanje od sobote do torka stala 75 evrov.
