Na poti k osemtisočaku
Za vsakogar, ki ga je očaralo kraljestvo gora, je Nepal obljubljena dežela. Tam se najvišje proti nebu stegujejo v večni led in sneg odeti skalnati vrhovi mogočnih osemtisočakov. Nikoli sicer ne bom med redkimi izbranci, ki se z derezami, cepini in dodatnim kisikom povzpnejo do teh nebesnih domovanj bogov, a vseeno je tudi ta svet, ki je bil svojčas rezerviran le za izbrance, postal dosegljiv še za druge. Do baznih taborov nekaterih najmogočnejših gora himalajskega gorovja se danes namreč vijejo množice pohodnikov, tisti z le pičlo odmerjenim časom in debelejšimi denarnicami pa tjakaj poletijo kar s helikopterji, čeprav s tem preskočijo najlepši del. Pot.
Bazni tabor Everesta. Te tri besedice imajo neverjetno draž in misel, da bi stala na pobočju najvišje gore sveta, je tudi mene neustavljivo mamila. Vsaj dokler nisem pomislila na več kot tisoč podobno mislečih, ki se na vrhuncu trekinške sezone gnetejo na vse bolj nestabilnem ledeniku Kumbu, ki poka in drsi. Zato sem se raje potopila v študij sto in ene trekinške poti – in nepregledne množice lokalnih nepalskih agencij – ter odkrila opis krožne poti okoli Manasluja z nekajdnevnim podaljškom v odmaknjeno dolino Tsum ob tibetanski meji, ki naj bi ponudila popolno kombinacijo veličastne narave z doživetjem tamkajšnjega življenja in kulture. Morda bom dobila mačka v žaklju, a odločitev je padla. Podala se bom k Manasluju, kjer je svoj ledeni grob pod plazom našel naš poetični alpinist Nejc Zaplotnik.
Pustolovščina tritedenskega trekinga se je začela, še preden sem naredila prvi korak – z enajsturno vožnjo od Katmanduja do izhodišča pohodniške avanture, približno 160 kilometrov oddaljene vasice Soti Khola. Glavna cesta je namreč velikansko gradbišče s toliko pasovi, kolikor se voznikom na vsakem metru zdi, da bi jih imeli. Zaradi naluknjane ceste in avtobusa brez amortizerjev vretenca plešejo prosti ples. Ko bi nas po vseh pravilih moral ustaviti zemeljski plaz, ki je pred tedni zablokiral cesto, pa je voznik preprosto odvil na kolovoz med riževa polja, ki so ga vsake toliko sekali deroči potoki. »Zdaj nas bo treslo, moramo iti off-road,« pripomni vodnik Sušin, ko je bila moja notranjost zaradi poskakovanja in butanja zdaj ob okno, zdaj obenj že pretresena kot dobro premiksan koktajl.
Bili smo skupinica treh. Jaz, Sušin in nosač Ramez, ki mi je nosil 12-kilogramski nahrbtnik. Po dvoletni pandemski samoti mi misel, da bom brez sopotnikov, sicer ni dišala, a se je na koncu to izkazalo za najboljši recept. Hodila sem namreč lahko v svojem tempu, brez prilagajanja, ki med hojo pobere ogromno energije. Med vsakodnevnim premagovanjem od 20 do 30 kilometrov z ne vem koliko višinskimi metri pa tudi hitro spoznaš, da klepeta ne potrebuješ. Zven korakov po gruščnati poti in enakomernega dihanja te namreč napolni z mirom, hkrati pa je v meni vse plesalo in pelo od navdušenja nad veličastno naravo, tako da fotoaparat ni miroval niti za trenutek. A na papirju so bili dnevi precejšnja monotonija. Zajtrk ob pol sedmih. Hoja do kosila, ki si ga tam privoščijo že pred poldnevom. Spet hoja do poznega popoldneva, včasih celo mraka. Ob osmih, morda devetih pa padeš dol.
Ledena prha
Brž postane jasno, da Nepal niso le gore. Je tudi druga država po količini vodnih virov, ki se steka od povsod – bobneče reke dolbejo doline, s pozelenelih pobočij padajo slapovi, deroči potoki sekajo pohodniško traso. Ob Everestu pa bi zlahka bili nepalski simbol tudi viseči mostovi, ki se pnejo nad rekami in povezujejo bregove globokih sotesk. »Ne vem, ali bom zmogla,« so se mi zaradi strahu pred višino ob prvem (od verjetno stotih) noge spremenile v žolco, srce pa je divje tolklo ob prsni koš. A viseča kovinska konstrukcija, ki je zamenjala nekdanjo iz trohnečega lesa, je delovala trdna. Stabilna. Vraga, verjetno se ne bo vdala pod mano, ko pa čezenj korakajo tudi črede otovorjenih mul, ki tam prenašajo vse – od hrane in plinskih jeklenk do gradbenega materiala. Po prvih tresočih korakih sem že stopila pogumneje, zadnji metri so bili celo že odločni, na drugi strani pa občutek osebnega zmagoslavja! In slednjega sem začutila vsak dan vsaj enkrat, pogosto pri vsakdanjih opravilih, kot je skrb za osebno higieno, ki tu postane izziv. Tekoča voda v »hotelčkih« prihaja namreč naravnost iz ledeno mrzlih gorskih studencev, da obraz zamrzne že ob enem pljusku. Pri ščetkanju zob pasto pljuvaš in pljuvaš ter ostanke raje pogoltneš, saj bi ob izplakovanju tvegala, da mi popoka sklenina. »Tuširanje« pa je najpogosteje le hitro brisanje najnujnejših delov z vlažnimi robčki, zaradi česar je prava prha z (mrzlo) vodo na nekaj dni že povod za slavje. »Po štirih dneh prha in sveža oblačila!« je vsake toliko kdo zadovoljno zavriskal v skupni jedilnici, kjer smo se ostali nekoliko smrdeči stiskali okoli gašperčka. Seveda v polni bojni opremi, z bundo in kapo, saj se je temperatura ponoči spustila pod ničlo, v neogrevanih in vselej prepišnih hotelih pa smo morda imeli par stopinj več.
Tempo hoje je zložen, nad 3000 metri ga še nekoliko upočasniš, da zmanjšaš možnost višinske bolezni. A čeprav še zdaleč ne drviš, se pokrajina okoli naglo spreminja, da komaj vsrkavaš vsa čuda. Ko zapustiš zeleno dolino reke Buri-Gandaki Manaslu treka in vstopiš v dolino Tsum, vstopiš v svet visokogorski step, kjer skoraj vedno brije veter. Domačini, večina potomci Tibetancev, ki so semkaj prebegnili pred vojno, po travnikih nabirajo iztrebke jakov in jih sušijo po strehah in zidovih kamnitih hiš, da bodo vsaj malce ogreli domove v bridki zimi. Skozi vasi, pa tudi kar sredi ničesar, sredi travnikov, tečejo krajši, nizki zidovi, ki so kot iz lego kock sestavljeni iz ploščatih kamnov z vklesanimi budističnimi molitvami, iz kakršnih sestavljajo tudi piramidasta svetišča, t. i. chorten. »Obhodi jih po levi,« mi Sušin razloži, sicer bi božanstvom izkazala nespoštovanje. Ob tem pa še izvem, da so barvaste zastavice, ki jih enačimo z Nepalom in ovijajo tudi ta preprosta kamnita svetišča, vselej nanizane v istem barvnem zaporedju. »Na njih so zapisane molitve, vsaka barva pa predstavlja enega izmed petih elementov. Ne smejo se vleči po tleh, plapolati morajo v vetru, le tako pridejo molitve do božanstev.«
Na enajsti dan je bil vendar tu! Končno sem uzrla Manaslu, z 8163 metri osmo najvišjo goro sveta, takoj prepoznaven z dvojno špičasto glavo v obliki črke m. Priznam, na prvo žogo se mi sploh ni zdel tolikšen orjak, a ko sem par dni pozneje iz čarobne vasice Samagaon sklenila naskočiti bazni tabor, mi je vzelo dih. Ne ker sem bila več kot 4000 metrov nad morsko gladino, ampak sem klecnila ob njegovi surovi lepoti. Pekoča strmina, ki ni popustila niti za trenutek, se je od turkiznega ledeniškega jezera Birendra dvigovala vzporedno z večnim manaslujskim ledenikom, globoko razbrazdanim, od njega pa je prihajalo pridušeno, oddaljeno bobnenje snežnih plazov. Prvič prečenje snežnih zaplat. A kakšne pol urice, preden bi dosegla ravnico, kjer na alpinističnih odpravah postavijo prve šotore, sem se obrnila. Tabor so zaradi ekstemnih razmer namreč predčasno že pred kakšnimi 10 dnevi pospravili, sama pa tudi nisem bila ne opremljena ne dovolj gorniško podkovana, da bi silila naprej.
Derezice, hvala bogu!
Začela sem na 700 metrih višine v Soti Kholi, vrhunec pa me je čakal 5106 metrov visoko s prečenjem prelaza Larkya La. Zadnjo noč pred naskokom te najvišje točke treka, v Daramšali na 4450 metrih, smo na minus 20 stopinjah spali polno oblečeni, v spalkah in skriti pod kupom dodatnih odej. Ven je molel le pordečen nos. Šotori in kamnite postojanke namreč niso kaj prida zadržali mraza, skozi naluknjano streho sem lahko opazovala zvezdnato nebo, a k sreči noč ni bila prav dolga. Ob treh smo se vsi pohodniki začeli brzinsko pripravljati, vase smo drgetajoč zmetali zajtrk in se s čelnimi svetilkami, ki so osvetljevale le vsak naslednji korak, podali na pot. Kje smo hodili in kaj je bilo okoli, nimam pojma, šele tik pred svitom se je začela izrisovati gorata, zasnežena pokrajina. In ko se je vendar dvignilo sonce – vsenaokoli le božanska belina. Toda občudovala je nisem prav dolgo. Pet tisoč metrov se je zame izkazalo za tisto magično mejo, ko se noge spremenijo v želatino, obteženo s svinčenimi utežmi. Koraki so postali kratki, na vsakih deset, morda dvajset pa nujen počitek.
»Ne bo mi uspelo. Ne zmorem več! Ne, nehaj, osredotoči se le na vsak naslednji korak!« sem se prepirala sama s seboj. Morda bo pomagal požirek vode. Vzamem plastenko in – prekleto – voda je zamrznila! V redu, malce energijske ploščice. Ugriznem – in si skoraj polomim zobe. Na –20 in vetru se je spremenila v leden cementni blok. Vseeno sem se je lotila kot necivilizirana zver, toliko, da sem dobila drobtinico. In naslednjih deset korakov je šlo lažje. In spet naslednjih. Dokler nisem končno skoraj trčila ob »vrh«, kjer je plapolalo na stotine molitvenih zastavic. Utrujenost je v hipu izginila in v tistem smo si vsi, najsi smo se na videz poznali ali ne, skakali v objem, si kriče čestitali in vzklikali na redkem zraku. Toda več kot deset minut nam vodniki niso dali, še enkrat toliko poti, še štiri ure hoje, je bilo pred nami.
»Hvala bogu, da sem spakirala derezice!« sem tedaj samo sebe potrepljala po rami. Kljub višini, na kateri bi pri nas pričakovali večni sneg, ga je tu običajno le za vzorec, tako da dereze niti niso na seznamu priporočene opreme. A tokrat je bilo vse debelo zalito z zamrznjenim snegom in so me rešile pred jokom in napadi panike. Pri hoji navkreber sicer niso bile nujne, a pri spustu na drugo stran prelaza – neprecenljive! Medtem ko je večina v sebi tiho klela, padala, želela odnehati, sem sama ob pomoči palic skoraj tekla kot po melišču. Proti prvemu pivu na treku, ki še nikoli prej ni bilo tako zasluženo.
