Na predvečer noči čarovnic je radijska igra v Ameriki povzročila paniko
Bilo je 30. oktobra 1938, ko je v Ameriki zavladala panika: mnogi Američani so bili prepričani, da so jih napadli marsovci, nastala je panika, nekateri so se podali v beg, drugi so se oborožili, da bi se branili pred napadalci, marsikdo je na pomoč poklical policijo. »Prekinjamo oddajo zaradi objave posebnega poslovnega združenja za sprejemanje in oddajanje novic. Na observatoriju v Chicagu so dvajset minut pred osmo na planetu Mars opazili več močnih eksplozij plina v pravilnih presledkih.« Tako so slišali po radiu, a zamudili uvod v radijsko igro Vojna svetov, v katerem so pojasnili, da gre za fikcijo. A prestrašena množica, na tisoče jih je bilo, je bila prepričana, da je vse res. Panika je zavladala med poslušalci radia, ki so mislili, da je vojna drama resničnost, tako je že naslednjega dne zapisal New York Times. Raziskava, ki so jo opravili deset let pozneje, pa je razkrila, da je bilo v resnici prestrašenih kar milijon Američanov: posebni efekti in realistični zvoki so jih prepričali o napadu marsovcev.
A ni bilo napada, bila je radijska igra, drama, ki jo je režiral takrat komaj 23-letni Orson Welles. Scenarij je spisal Howard Koch, v obliki fiktivne reportaže iz Mercury Theatra pa je dramo v živo prenašala radijska mreža CBS. Vojna svetov je eno temeljnih del angleškega pisca znanstvene fantastike Herberta Georgea Wellsa. Razburljivo zgodbo o napadu marsovcev je objavil že leta 1892, še pred iztekom stoletja je doživela številne prevode. Bila je parodija britanskega imperija, v romanu marsovci v posebnih bojnih strojih na treh dolgih kovinskih nogah napadejo Zemljo, natančneje britansko otočje; iščejo dragocene surovine in pitno vodo, katere zaloge so doma vse manjše. Vojska le nemočno opazuje, kako nezemljani rušijo mesta in dosežke naše civilizacije. Ko se zdi, da je svet izgubljen, vsiljivce ustavijo bakterije, proti tem njihovi organizmi niso odporni, njihov imunski sistem odpove, svet je rešen.
Z radijsko različico v slogu poročil je mladi Orson Welles leta 1938, na predvečer priljubljene noči čarovnic, šokiral prebivalce ameriške vzhodne obale. Začetek igre je umestil v sklop radijskih novic, ki so jih prekinili za posredovanje pomembne informacije observatorija v Chicagu, kjer so na planetu Mars opazili več močnih eksplozij plina. Dogajanje je iz Anglije prestavil v ZDA, v New Jersey in povzročil pravi kaos. »Niti sanjalo se mi ni, da bom postal narodni dogodek,« je dejal Welles mnogo let pozneje in še: »Vse smo naredili zelo pazljivo in natančno, kot bi se zares zgodilo, da bi bilo čim bolj učinkovito. A nismo se zavedali, kako zelo učinkovito tudi zares bo.«
Niti sanjalo se mi ni, da bom postal narodni dogodek.
Začelo se je ob 20. uri po vzhodneoameriškem času, oddajo je začel sam Welles, ki je jasno povedal, da gre za fikcijo. A kot rečeno, tega niso slišali vsi ali pa so spotoma pozabili, ko je postajalo čedalje bolj dramatično. Tako zelo, da je v studio prihitela množica policistov, ki so poskušali prekiniti oddajo, kar so jim poskušali radijski šefi preprečiti. Welles, ki se je pozneje posvetil filmski režiji, igri in produkciji, za svoje delo pa bil nagrajen z oskarjem, je čez noč zaslovel in bil deležen kupa očitkov, da je namerno vznemirjal javnost, povzročil preplah in paniko, v kateri je bilo več ranjenih, neki poslušalec pa je celo umrl, ker ga je zadela kap.
