Jure Košir: na stara leta ga je zagrabilo (FOTO)

Bila bi napaka, če bi se po Mojstrani v občini Kranjska Gora sprehodili brez športnika. Brez olimpijca. Naš vodnik je bil 50-letni Jure Košir. Danes živi v Ljubljani, a se še kako rad vrača v domači kraj, kjer živijo starši in sestra.

»Lani in letos sem s sinom smučal na tem smučišču,« pogleda proti strmini, kjer je tudi sam začel. »Smučišče je prijetno, primerno predvsem za družinski dan in za tiste najmlajše, da se naučijo smučanja. Pojavljajo se drzni načrti, da bi se še moderniziralo. Ko so pravi dnevi, se tu zbere precej ljudi,« pove Košir.

»Sam sem živel tule zgoraj. Ko sem bil star štiri leta, smo se preselili streljaj od smučišča. V resnici sem dal smuči gor že na balkonu,« smeje pripomni. »Spodaj je bil vhod, včasih so nas spustili na smučišče tudi brez karte, ki so jih še ščipali. Tudi po 50 voženj na dan sem naredil tule, 25 pred kosilom, 25 do trde teme. Vozili smo se tudi po gozdu, prirejali otroške tekme. Tu smo ga srali cele dneve. V Mojstrani pozimi razen športa ni bilo nič, računalnikov, pametnih telefonov v našem otroštvu ni bilo, na televiziji pa nič posebnega. Bile so tudi ideje, opravljenih celo nekaj gradbenih del, da bi naredili skakalnico. Zvečer, ko so se prižgale luči, smo igrali hokej,« še pove Jure, ki je želel postati skakalec, a je mama v kali zatrla to idejo. No, preostalo je zgodovina, ki je v Mojstrani ne manjka.

Jakob Aljaž ima na Dovjem kip, pogled pa je usmerjen proti Triglavu in Mojstrani.

Prva hiša

Španova hiša stoji nasproti smučišča na začetku Mojstrane. Danes kaže le še bežne sledi nekoč mogočne kmetije. Po ustnem izročilu je bila prva v Mojstrani. Hišno ime Špan izhaja iz besede župan in kaže na pomembno funkcijo gospodarjev. Poslikave na hiši (šivani vogali, ornamenti in sončna ura) so iz časa baroka iz leta 1747. Hiša je imela svojo planino na Mežakli. Dva ovinka naprej stoji Šmercova hiša, ki jo je zgradil Bavarec Schmerz leta 1778, v drugi polovici 19. stoletja pa je postal lastnik Jurij Skumavec, eden prvih mojstranških gorskih vodnikov. V njej je bila znana turistična gostilna, ki je slovela po gostoljubju in dobri postrežbi.

Hotel Triglav že 12 let sameva. FOTO: Drago Perko

Eden najbolj znanih gostov je bil Julius Kugy, vanjo pa so zahajali tudi drugi ugledneži iz Avstrije, Nemčije in Italije. Prelepe freske sv. Florjana, višarske Marije in Mihaela ji dajejo poseben čar in vrednost. Freske so označevale gostilne s prenočišči, ki so vodile po romarski poti po Zgornjesavski dolini na Svete Višarje. Ko smo ravno pri gostilnah, velja omeniti Psnak. Ekološko so na kmetiji Pr' Psnak naravnani že od leta 2000. Postrežejo vam z domačimi in lokalnimi tradicionalnimi specialitetami. Trudijo se, da je na njihovem jedilniku čim več dobrot, ki izhajajo iz domače lastne predelave in z okoliških kmetij.

V gore

Utrip kraju zagotovo daje Slovenski planinski muzej, ki so ga odprli leta 2010, stoji pa na levi strani ceste proti dolini Vrata. Stalna razstava je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo ob lastnem vzponu na goro. Stalne in občasne razstave, prireditve in dogodki so namenjeni druženju, vzgoji, kulturi in izobraževanju v planinskem in turističnem duhu.

Nad krajem se diagonalno od muzeja dviga Grančišče, manjša prepadna vzpetina, vrh je dobrih 844 metrov na morjem. Tam se odpre pogled na Dovje, Mojstrano, Dovško Babo, Stol, pobočja Jerebikovca, Luknjo in ostenja in vrhove nad dolino Vrata. Leta 2015 so tu uredili novo ferato, ki je priljubljena in obiskana.

»Moj oče je bil gorski reševalec, večkrat sva šla v hribe. Pa takrat ne s takim veseljem, kot to počnem danes. Na stara leta me je zagrabilo. Mojstrana je tako ali tako znana kot izhodišče za vzpon na Triglav, tule je tudi krasna gora Stenar, ki je kar malce podcenjena. Na drugi strani doline so Karavanke, ki imajo svoj čar, predvsem za gorsko kolesarjenje,« nadaljuje Košir. Opozori nas, da velja še do slapa Peričnika, na zimo, predvsem v decembru, pa do mojstrovine v ledu.

Olimpijec v parku olimpijcev FOTO: Drago Perko

Niša za turizem

Društvo lednih plezalcev Mlačca - Mojstrana vsako leto poskrbi za prireditev Žive jaslice v lednem kraljestvu. Že od leta 2001 v soteski Mlačca potekajo predstave v ledu. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi v led odeta drevesa, brvi, vodomete in galerijo stacionarnih jaslic ob poti na parkirišče.

»Mojstrana ima precej razvojnega potenciala,« pravi Košir, ki si želi, da kraj postane prostor za nišni turizem, kjer svoj mir najdejo tisti, ki jih mika neokrnjena narava, na svoj račun pa pridejo vsi, ki imajo radi šport. »Ne bi si želel, da našo Mojstrano zajame vikendaška mrzlica, ki je značilna za Kranjsko Goro. Menim, da to ne prispeva k razvoju. Zavedamo se, da je precej rezerv: predvsem bi bilo treba izboljšati ponudbo na področju kulinarike in namestitve,« je realen. Ob tem pridemo do mesta, kjer je nekoč stal hotel Triglav. »Iz otroških let se spomnim hotela Triglav, ves čas je bil poln. Potem je dobil novega lastnika, ta je zgradil nov kompleks, a se je vse ustavilo leta 2010, ko je prišlo do krize. Zdaj objekt že več kot desetletje propada in sameva,« obžaluje Jure.

Kar 21 legend

Zato pa s ponosom stopi v park olimpijcev, ki so ga uredili jeseni 2016. S tem so se poklonili kar 21 športnikom in športnicam, 18 jih je bilo rojenih v Mojstrani, trije na Dovju. »Mojstrana je s svojim odstotkom olimpijcev na populacijo unikatna,« se strinja Košir, ko se sprehodimo po parku. Tam so zbrana vsa imena, ki so kraj ponesla v svet, se pravi na olimpijske igre. Tam so tekmovali Jožko Janša (kot prvi leta 1928), Janko Janša, Albin Jakopič, Avgust Jakopič, Alojz Klančnik, Karel Klančnik, Janez Polda, Zdravko Hlebanja, Mara Rekar, Ciril Klinar, Marjan Pečar, Edvard Hafner,Tone Djuričič, Zvonko Šuvak, Dušan Mrak, Rajko Lotrič, Jure Košir, Alenka Dovžan, Aleš Brezavšček, Uroš Pavlovčič in Urška Rabič kot zadnja leta 2006.

»Moj sosed je bil Zdravko Hlebanja, stric Zdravko smo ga klicali, leta 1956 je bil na igrah. Povedal je, da so tja potovali z vlakom, prispeli so zadnji hip, potem pa drug dan tekli na 50 kilometrov. Stric Zdravko je bil izjemno dobrega zdravja, čil in zdrav, pri 90 letih je še delal na kmetiji,« se Jure spominja krajevne legende.

Ob parku teče potok Bistra. »Tu sta dve jezeri, obe se imenujeta Kreda, tu smo se kopali, lovili smo ribe ... Narava je ostala neokrnjena, voda pa taka, da bi jo lahko zdaj pil,« sklene Jure svoj opis kraja. Preden si sežemo v roke in se poslovimo, stopi na obisk domov in spomni še na to, da Mojstrana leži ob kolesarski poti, ki povezuje Jesenice in italijanski Trbiž. Še en razlog za obisk.