Na Štrekni za kolesarji preži črna baba
Kmalu bo minilo 125 let, odkar so z velikim pompom in ob navzočnosti uglednih gostov od blizu in daleč odprli odsek železniške proge od Velenja do Dravograda. Kmalu bo minilo tudi dobrega pol stoletja, odkar so odsek zaradi nerentabilnosti ukinili. Že nekaj mescev pa je taisti nekdanji železniški odsek prava kolesarska meka.
Za hip ali dva se vrnimo 125 let v preteklost. Odsek železniške proge od Velenja do Dravograda so začeli graditi leta 1897, uradno je bil odprt že 20. decembra 1899. Pri gradnji je sodelovalo več kot 2200 delavcev, ki so morali samo med Velenjem in Mislinjo izkopati 5 predorov, 8-krat premostiti reko Pako ter zgraditi viadukt pri Gornjem Doliču. Ob vsem pa se je bilo treba še povzpeti za 204 metre. Gradnja železniške proge Velenje–Dravograd je pomemben infrastrukturni dosežek, katerega odprtje so tudi uradno napovedali s prav posebnim letakom.
Ločena od prometa
Pravljičnih sedem desetletij pozneje so umni možje železniško povezavo ukinili, trasa je samevala, nato pa se je zgodil preblisk. Začela je nastajati kolesarska povezava. In je nastala.
V celotni dolžini 35 kilometrov med Velenjem in Dravogradom je asfaltirana, enotno označena ter ločena od prometa. Ob poti so kolesarjem in drugim rekreativcem na voljo številna postajališča z vso opremo. Z blagim in enakomernim naklonom je še posebno primerna za družine in starejše. V Velenju se začne na 411 metrih nadmorske višine, v Mislinji na najvišji točki doseže 590 metrov, nakar se polagoma spušča do Dravograda vse do 341 metrov.
590
zavidljivih metrov nadmorske višine doseže trasa na najvišji točki v Mislinji.
Na Štrekni je mogoče videti in srečati rekreativce vseh vrst. Večina so kot planinci. Vljudni in spoštljivi do sorekreativcev. No, nekaj pa je tudi takih, ki brzijo v eno ali drugo stran, kot da je steza le njihova, kot da se jim prekleto mudi prikolesariti do doma, sesti pred TV in spremljati špansko pentljo. In tudi takih, ki v popolni kolesarski bojni opremi, z oznakami vseh mogočih ekip, sodelujočih v svetovni kolesarski karavani, pedalirajo na električni pogon in skoraj nič zadihani sedejo na kavico. Velikokrat v Vagonu, mislinjski nekdanji železniški postaji, ki je dandanes eno od osveževalnih pribežališč kolesarjev.
Vsi, ki trdijo, da je odsek med Gornjim Doličem in Velenjem eden najlepših kolesarskih infrastrukturnih objektov daleč naokoli, imajo prav in še kako drži, da je, kot mi je nedavno zatrdil župan Mislinje Bojan Borovnik, »pravcati kolesarski magnet«.
Partizani in objem narave
Ena od zanimivosti je soteska Huda luknja, po kateri se vije trasa od Gornjega Doliča do Velenja (ali obratno, da ne bo zamere). Kot kolesar amater se pustim podučiti info tablam, postavljenim ob Šterkni. Takole piše: »Kjer v soteski ni bila v napoto skala, je bilo treba kar osemkrat prečiti hudournik. Od 8 mostov jih je 7 imelo jekleno konstrukcijo, najdaljši pa je premoščal 29,7 metra široko vrzel. Za postajo Gornji Dolič je proga zadnjič prestopila Pako prek 14,6 m dolgega kamnitega ločnega mosta. Najbolj znamenit premostitveni gradbeni objekt je dobrih 100 metrov dolg viadukt Gornji Dolič, ki je sestavljen iz kar osmih lokov. Pestra je tudi njegova zgodovina, saj je med vojno preživel miniranje. Partizanske enote so v času med aprilom in novembrom leta 1944 na progi med Celjem in Dravogradom izvedle 80 akcij. V noči na 18. junij 1944 je Zidanškova brigada porušila 4 loke železniškega viadukta v Gornjem Doliču. Namen je bil onemogočiti Nemcem odvoz lignita iz velenjskega premogovnika. Viadukt je bil hitro obnovljen.«
Počivališča z mizami in klopmi, spodaj Paka in lesene ograje ter mostovi, ki prečkajo cesto: kolesar se res počuti v objemu narave. In nato Huda luknja. Tu se velika večina kolesarjev, tudi tistih na električni pogon, najraje zaustavi za hip ali dva. Nisem pa povsem prepričan, koliko jih je seznanjenih s tem, kako je ime Huda luknja sploh nastalo. Takole naj bi bilo. V gradu Valdek nad Gornjim Doličem, blizu Završ, je nekoč prebival bogat graščak. S podložniki je ravnal zelo slabo. Nekoč so vozili grajski hlapci vino z gradu Turn. Med vožnjo jim je sod padel v vodo. Ko je graščak za to izvedel, je začel uboge hlapce pretepati. Ko je prvi padel pod težo silnih udarcev, se je naredil prepad in zemlja ga je požrla. Ta kraj so ljudje jeli imenovati Huda luknja.
Babe in Štrekna bus
»Bodi pozoren, ko boš kolesaril skozi Hudo luknjo. Morda k tebi prisede bela baba,« sem dobil prijazno opozorilo enega od domačinov iz Gornjega Doliča. Pustil sem se podučiti, za kaj gre. In izvedel, da gre za razširjeno legendo o beli babi, ki je včasih tudi črna. Različic je toliko, kolikor je ljudi, ki zgodbo pripovedujejo, ampak v grobih obrisih gre takole. K voznikom, ki pretežno ponoči – eni pravijo po deseti zvečer, drugi trdijo, da šele po polnoči – vozijo skozi sotesko, včasih v avto prisede mlada ženska. Nihče je ne zna dobro opisati, povedati vedo le to, da je vsa v belem. Ali v črnem, odvisno, kdo zgodbo pripoveduje. Včasih se prikaže kot avtoštoparka, spet drugič se kar nenadoma pojavi v avtu, ne da bi voznik ustavljal, v vsakem primeru pa čez čas, kar med vožnjo, nenadoma spet izgine. No, zdaj, ko so se avtomobilistom spodaj na cesti pridružili tudi kolesarji zgoraj na Štrekni, pa naj bi bela ali črna baba (kakor pač kdaj) sedla tudi na kako kolesarsko štango.
Ko sem čez veliko kilometrov, ko sem se že vračal iz Velenja skozi Hudo luknjo, pozneje v Felgi spraševal, ali je že kdo videl katero od različic babe, nisem dobil konkretnega odgovora. Jaz je nisem! Vendar bo najbrž imela še kar nekaj priložnosti, da se mi pridruži na kolesu.
Kolesarska ni lahka! To ve vsak kolesar. No, morda tisti na elektriko malo manj. Zato je treba vso porabljeno energijo nadoknaditi. Teh možnosti pa je ob Štrekni, na vsej trasi, ki povezuje Velenje z Mislinjsko dolino in naprej z Avstrijo ter Dravsko kolesarsko potjo, razmeroma malo. Ob slovenskem delu skoraj nič. Če zavijemo s trase levo ali desno, je zadeva že boljša. Prav zaradi tega je v zadnjem času na trasi mogoče srečati tudi policiste; peš ali na kolesih. In nobeno presenečenje ni, če srečate biciklista, ki ves zadihan piha v alkotest, ki mu ga molita prijazna policista. »Tako, zaradi preventive in v opozorilo,« je slišati iz ust uniformiranih nadzornikov Štrekne.
In tudi zaradi takih »preventivnih« akcij sem onidan po nekaj deset prevoženih kilometrih za hip ali dva pomislil, da bi bilo nemara bolje, če bi sedel na Štrekna bus, dal bicikel na prikolico in se zapeljal do končne postaje avtobusa, ki vozi iz Velenja mimo Gornjega Doliča, Mislinje, Slovenj Gradca, Otiškega Vrha in Dravograda do kopalnega jezera v Labotu (Lavamünd) na avstrijski strani. Naredil bi krog okoli jezera, se osvežil in nato spet sedel na Štrekna bus ter se zapeljal do doma. In se naslednji dan v popolni kolesarski opravi – z majico ekipe Primoža Rogliča in hlačkami ekipe Tadeja Pogačarja – pohvalil s kolesarskimi dosežki.
Hudič je le, ker bi vmes zamudil lep razgled na Uršljo goro ali Pohorje, objem zelene narave, slišal ne bi niti žuborenja Pake, izvedel še česa novega iz dediščine teh krajev ali nemara srečal kakšnega znanca s povsem drugega konca kolesarske Slovenije.
