Najlepše obdobje v mojem življenju

Jesen bo za Tadeja Piška kar pestra, saj bo vodil novo profesionalno gledališče, namenjeno poklicnim svobodnim kulturnim ustvarjalcem in prekarnim delavcem v kulturi. Na odru Pionirskega gledališča bodo izključno svobodne produkcije s svobodnimi umetniki. »Oktobra že gostimo vrhunske predstave svobodnjakov,« mi pove ob snidenju v Pionirskem domu, hkrati pa poudari, da ostaja zvest igralskemu poklicu. »Avgusta smo v Mini teatru premierno uprizorili predstavo Judovsko življenje v Ljubljani, na RTV sem posnel avtorsko serijo Med staro šaro, septembra sem se vrnil pred kamere še ene slovenske serije in startal študij za novo gledališko predstavo. Kaže, da bom imel do novega leta tri gledališke premiere. In seveda igram vse svoje stare predstave ter še naprej delujem kot producent. Skratka, pestro je,« sklene z nasmehom.

V pogovoru tudi izvem, kako je prišlo do nastanka novega teatra. »Spomladi sva se z direktorico Pionirskega doma Barbaro Murn Vrviščar zapletla v precej dolgo in tudi burno debato o problematiki samozaposlenih v kulturi in o nezavidljivi situaciji, v kateri so se prekarni kulturni delavci znašli. Ker ima Pionirski dom tudi dve dvorani, ki bi lahko prekarcem ponujali prostor za ustvarjanje in prireditve, sva dobila idejo o gledališču, ki bi bilo namenjeno samo svobodni produkciji. In potem smo začeli delati. In delati in delati ...« Obeta se bogat program. »Objavili smo javno vabilo svobodnjakom in presenečen sem nad številom, kakovostjo in žanrsko raznolikostjo prijavljenih predstav. Sezono bomo začeli s fantastično Laro Jankovič in njeno predstavo Pesem za Laro, sledi plesna predstava Anje Robida z naslovom Globina tesnobe, novembra bo imel pri nas premiero nove komedije Moj život je rokentrol Gojmir Lešnjak - Gojc, potem prihaja klovnovska predstava Klovna ne bo vrhunskih Natalije in Ravila Sultanova. Lahko pa si bomo ogledali tudi več plesnih in akrobatskih predstav, impro gledališče, projekte gledališča zatiranih, koncerte ... Skratka žanrsko in vsebinsko raznoliko in zanimivo.«

V pogovoru mi razkrije tudi, kakšno je stanje pri nas, kar se tiče umetnikov na svobodi. »Zaradi drage postprodukcije veliko vrhunskih umetniških stvaritev svojo pot zaključi, še preden bi se lahko zares predstavile publiki. Problematika pa seveda obstaja širše, od dodeljevanja statusa samozaposlenih do dejstev, da so institucionalna gledališča zaradi varčevanja svobodnim umetnikom tako rekoč zaprla vrata, novega zaposlovanja v umetnosti ni več itd.« Kot pove, ima tako ustvarjanje veliko dobrih in slabih stvari. »Deluješ precej širše, treba je delati več in velikokrat tudi s svojim finančnim vložkom. Poleti, ko so gledališča zaprta, pa si nekaj mesecev lahko brez vsakega prihodka. A imaš več vpliva na vsebino projektov, na vloge, ki jih igraš, in sodelavce, ki si jih izbiraš. Jaz svoj poklic obožujem in pomembno je, da lahko ustvarjam, pa naj bo to na svobodi ali v instituciji.« Župan Janković je obljubil veliko denarja za Pionirski teater, zato ga vprašam, ali je obljubo že izpolnil. »Mestna občina Ljubljana kot ustanoviteljica Pionirskega doma je s svojo podporo Pionirskemu teatru ponudila roko pomoči svobodnim ustvarjalcem. Županova udeležba na odprtju, njegova podpora projektu in spodbudne besede me navdajajo z optimizmom. Seveda upam, da bomo dobro sodelovali in skupaj iskali nove poti, kako podpreti svobodno umetnost.«

Mnogi Tadeja ne morejo pozabiti kot Roka v seriji Reka ljubezni. »Neskončno sem hvaležen, da sem lahko bil del projekta Reka ljubezni. To je bila zares čudovita in neverjetna izkušnja, ki je zdaj dragocen spomin. Poleg igralskih izkušenj sem dobil tudi ogromno novih prijateljstev in znancev. Snemali smo po 12 ur na dan šest dni na teden. V štirih sezonah smo postali družina. In slovo od vloge, od serije in ljudi, s katerimi smo ustvarjali, je bilo težko.« O tem, ali je povzel kakšen nauk od Roka, pa mi odkrito pove: »Rok je bil zelo impulziven, reagiral je prej, kot je premislil. To mi je zelo blizu. Deliva si tudi sproščen in pozitiven pogled na svet. Je bil pa Rok definitivno precej bolj trmast in užaljen, kot je Tadej.« Po premoru se je zdaj vrnil pred kamere in se pridružil ekipi priljubljene serije. »Katere in kdaj se pojavim, pa naj še ostane skrivnost,« odgovori v smehu.

In kje se boljše počuti, na odru ali pred kamerami? »Tako oder kot kamere mi predstavljajo velik igralski izziv in užitek. In dokler v igri uživam, se z veseljem lotim vsakega izziva. Tako da bi težko izbral, čeprav je oder le moj domači teren,« se nasmeji.

V resničnem življenju pa nadvse uživa tudi v očetovski vlogi. »To je verjetno najlepše obdobje v mojem življenju, predvsem zaradi Vita. Fantek raste in lepo je opazovati, kako se razvija, kako odkriva nove stvari, najlepše pa je, ker imam končno kompanjona za vse neumnosti, ki si jih izmislim. Včasih me res preseneti, ko mi servira nazaj kakšno mojo frazo, kakšen ukaz ali pa celo kakšno šalo. Otroci so neverjetni, vsrkajo čisto vse, kar vidijo in slišijo. Včasih ti to potem tudi vrnejo.«

Z njegovo drago Viljo si razdelita starševsko delo. »Predvsem se vedeva kot enakovredna, oba prevzemava obveznosti in se o vsem dogovarjava. Sva zelo uigrana ekipa in s tem nimava nobenih težav.« Ob koncu zabavnega pogovora pa mi simpatični igralec zaupa še svojo največjo željo: »Z veseljem bi si vzel čas za dolgo potovanje z družino. No, to bo moralo še malo počakati, ampak vsekakor je v planu.«