Najodličnejša hiša v mestu (FOTO)
Ko bi zidovi lahko govorili, bi imeli tisti v nekdanjem mestnem ministerialnem dvorcu v središču Kostanjevice na Krki kaj povedati. Med drugim so v tej več stoletij stari stavbi nekdaj bivali menihi, tu so bili sodna dvorana in različni uradi, v najstarejšem dolenjskem mestu je bila v teh prostorih prva šola, tri stoletja tudi župnišče. Prav zaradi slednjega Kostanjevičani to mogočno stavbo imenujejo stari farovž.
Toda danes dvorec kaže sila klavrno podobo, po potresih 1. novembra 2015 in 29. decembra 2020 je zaradi številnih razpok in odpadanja ometa postal celo nevaren. Zdaj je občinska oblast trdno odločena, da bo nekdaj ena najpomembnejših stavb v mestu v naslednjih letih dobila novo podobo. Prvi koraki so že narejeni, vsak čas se bodo začele geomehanske preiskave temeljnih tal in arheološke raziskave, čez pet let pa bodo, takšni so načrti, tu dnevni center starejših, kavarna, občinska uprava, manjša dvorana in umetnostni salon oziroma galerija, prostori za lokalna društva in turistično-informacijski center.
Ponovno bo zaživela lepo ohranjena baročna kapelica z oltarjem, ki je v prvem nadstropju stavbe. Kapelo sv. Ane je leta 1752 posvetil Aleksander baron Taufferer.
»Na stari farovž imam lepe spomine. Tu smo živeli v miru, skrbeli smo tudi za vrt in zelenico okoli stavbe,« se v pogovoru vrne v leta, ko je z družino živel v tej stavbi, Kostanjevičan Janez Kuhar. Cela tri desetletja so bivali tu, vse do potresa leta 2015, ko je v kuhinji z velba na stropu odpadel precejšen kos ometa. Še sreča, da ni bilo v prostoru nikogar, takrat so se ravno odpravljali na pokopališče, bil je namreč dan mrtvih.
»Ko smo pred vselitvijo v letu 1984 urejali prostore, je bilo v stanovanju kup knjig, med njimi tudi siv, v platno vezan žepni zvezek, v katerem so bili različni zapiski, celo iz leta 1700. Pisalo je na primer o prihodu madžarskega polka, pa o tem, kako so zvonove pobrali, o potresih in še o marsičem. Knjiga je danes shranjena v župnišču. Ko so leta 1988 prekrivali streho, sem med opeko našel eno, na kateri je bila letnica 1750. Vtisnjena je bila tako, kot bi bile številke narejene iz tankih svaljkov. Spravil sem jo, da bi jo shranil za spomin, a jo je nekdo odvrgel. Škoda. Bila je namreč stara, kaže pa na to, da je tudi res dolgo zdržala na strehi,« je razmišljal Kuhar in se spomni, ko je v Kostanjevico prišel zdaj že pokojni župnik Lokar, ki je v tam služboval od leta 1943. Lokar se je spomnil na leto 1953, ko je bila Kostanjevica pod vodo, tudi kostanjeviški otok.
»Povedal je, da je takrat sedel na drugi stopnici vhoda v farovž in si v Krki umival roke. No, leta 2010, ko je Krka na kvatrno nedeljo, bilo je 19. septembra, prav tako poplavila, šlo je za stoletne poplave, je bila še višja, vse do tretje stopnice je segla voda, torej je bila njena gladina najmanj 34 centimetrov višja,« je pripovedoval Kuhar, ki ga je vedno navduševala mogočnost stavbe, ki je bila v preteklosti večkrat dozidana, so pa zunanji zidovi res debeli.
Kostanjevica letos praznuje 770 let prve omembe mesta v pisnih virih, praznovanje pa bodo zaključili čez pet let prav z obnovo dvorca.
Kot piše dr. Helena Rožman v knjigi Kostanjevica na Krki: obrazi arhitekturne dediščine, je »z nekdanjim ministerialnim dvorcem vsaj posredno povezan cel spekter vprašanj o kostanjeviškem gradu oziroma gradovih, kajti Boris Golec govori o kar štirih lokacijah, ki se skozi zgodovino povezujejo s terminom grad. Za ministerialni dvorec je že Likar zapisal, da je šlo za najodličnejšo hišo v mestu, kjer je bila sodna dvorana in drugi uradi. Kostanjeviški urbar iz leta 1588 oziroma 1625 je izpričeval, da je to kostanjeviška uradna hiša. Leta 1667 je Petar Zrinjski stavbo prodal samostanu, ta pa jo je uporabljal za bivališče menihov, ki so upravljali mestno župnijo.
Po razpustu samostana so dvorec meščani odkupili od državnega gospostva in vanj poleg šole umestili tudi župnišče, ki je imelo tu svoje prostore do leta 1986, ko je bila v ta namen poleg farne cerkve v Oražnovi ulici zgrajena nova stavba.« V južnem krilu dvorca, ki je bil leta 1982 statično utrjen in restavriran, je od leta 1956 Lamutov likovni salon, ki spada pod okrilje Galerije Božidar Jakac.
Kot beremo v vodniku dr. Andreja Smrekarja Kostanjevica na Krki, zametki dvorca kostanjeviškega gospostva segajo v leto 1570, ko urbar kostanjeviškega gospostva iz leta 1625 še omenja podrti grad in pravi, da je že leta 1570 pogorela hiša, v listinah imenovana Ambthauss in gehause zu Landstrass. Stavba je bila večkrat dozidana, leta 1793 pa je poslopje kupila mestna občina in jo namenila za župnišče in šolo. »Šolski del poslopja je mestni svet med obema vojnama v nenavadnih okoliščinah prodal župniji, a je bil ta del po vojni nacionaliziran, uporabljala pa ga je kmetijska zadruga za skladiščenje nafte. Ta dejavnost je onesnažila osrednji mestni vodnjak, ki je stal pred pritličnim vhodom v skladišče,« je zapisal Smrekar.
Po letu 1991 je bil dvorec vrnjen župniji, ta ga je zdaj prodala občini Kostanjevica, nakup Kostanjevičani označujejo za zgodovinsko potezo. »Groba ocena obnove je pet milijonov evrov, zato bo morala občina kandidirati na razpisih za državna in evropska sredstva,« pravi podžupan občine Kostanjevica Robert Zagorc in opozarja, da objekt leži na območju poplavne nevarnosti. Ker je, kot kaže, projekt o poplavni zaščiti Kostanjevice dokončno ustavljen, predpisi pa omejujejo umeščanje dejavnosti v poplavnih območjih, so z občine vprašanje o tem naslovili na DRSV, odgovor še čakajo.
