Najstarejša ljubezenska zgodba zapisana v genih: zdaj vemo, kdaj smo se mešali z neandertalci
Čeprav so neandertalci izginili pred približno 40.000 leti, še vedno živijo v DNK večine sodobnih ljudi. Vztrajnost teh starodavnih genov kaže, da so naši daljni predniki imeli radi čokate hominide z velikimi nosovi, nova raziskava znanstvenikov z Inštituta Maxa Plancka za razvojno antropologijo v nemškem Lepizigu in oddelka za molekularno in celično biologijo ameriške univerze Berkeley, objavljena v strokovni reviji bioRxiv, pa razkriva, kako in kdaj sta dejansko seksali ti različni vrsti.
Po ocenah strokovnjakov med enim in štirimi odstotki genoma vseh danes živečih neafriških ljudi izvira iz neandertalcev. Ti geni so pomagali oblikovati naš videz in vedenje, čeprav raziskovalcem doslej še ni uspelo poustvariti srečanj, ki so privedla do te izmenjave genskega materiala.
Ljubezen pred 47.000 leti
Da bi sestavili zgodbo, so avtorji sveže študije analizirali genske zapise 59 starodavnih pripadnikov Homo sapiensa, starih od 45.000 do 2200 let; med njimi jih je 33 živelo pred več kot 10.000 leti, med najstarejšimi pa je znameniti sibirski človek iz Ust-Išima. Te prazgodovinske genome so nato primerjali z genomi 275 današnjih ljudi z vsega sveta. S pomočjo računalnikov so lahko sledili evoluciji neandertalčevih genov skozi tisočletja in natančno ugotovili, koliko generacij bi trajalo, da bi se razšli na način, kot kaže zgodovina.
»Z merjenjem kovariance [kovarianca je merilo, s katerim določamo, kako sta dve naključni spremenljivki povezani] prednikov za vsakega od 16 starodavnih posameznikov, ki so živeli med 40.000 in 20.000 leti, sklepamo, da se je neandertalski genski tok zgodil med 321 in 950 generacijami, preden so ti posamezniki živeli,« navajajo avtorji študije. Natančneje, ugotovili so, da se je tok neandertalčeve DNK v genski zapis sodobnega človeka zgodil v obdobju 6832 let, pri čemer je bil povprečni čas introgresije (prehoda genov iz ene vrste v drugo) pred 47.124 leti. Z drugimi besedami: ljubezen med Homo sapiensom sapiensom in neandertalcem se je začela pred približno 47.000 leti in je trajala skoraj sedem tisočletij.
Ljubezen med Homo sapiensom sapiensom in neandertalcem je trajala skoraj sedem tisočletij.
Ostali so le »koristni« geni
Celotni vpliv tega prazgodovinskega ljubimkanja je nekaj, kar znanstveniki še vedno poskušajo razvozlati, čeprav je jasno, da neandertalskega porekla ne najdemo v vseh delih našega genoma. Nekateri deli so popolnoma brez neandertalčeve DNK in jim zato pravijo »arhaične puščave«, druge pa vsebujejo nenavadno visoke stopnje neandertalskih genov. To nakazuje, da je bil velik del genskega materiala, ki smo ga pobrali od starodavnih bratrancev, verjetno škodljiv in je zato izginil zaradi naravne selekcije, nekateri geni pa so imeli preživetveno prednost in so se prenašali iz generacije v generacijo.
Pri raziskovanju teh »kandidatov za prilagodljivo introgresijo« so raziskovalci naleteli na 347 neandertalskih genov, ki so dobro ohranjeni v starodavnih in današnjih populacijah. Po mnenju znanstvenikov so ti koristni neandertalski geni večinoma v delih genoma, ki so »povezani s pigmentacijo kože, metabolizmom in imunostjo«.
