Najstarejša slovenska barka prevažala ovce (FOTO)
Piranska mednarodna regata starih bark je po 44 letih krepko tradicionalna in največji ter najstarejši shod morskih lesenih plovil z jadri pri nas. Zanesenjaki Društva ljubiteljev starih bark Piran, ki prizadevno živijo z našo navtično dediščino, so letošnjo organizirali po dveh, za takšne prireditve neprijaznih covidnih letih.
Na njej je minuli vikend 35 lesenjačam iz Italije, Avstrije in seveda Slovenije na piranskem pomolu delalo družbo nič manj šarmantnih devet starodobnih avtomobilov portoroškega društva Balilla, ki so bili narejeni pred najmanj kakimi 70. leti. Za ta obisk vsakič poskrbi starosta tovrstne slovenske avtomobilistične scene, Pirančan Roman Fikfak.
»Kaj je lepšega, kot da se v Piranu pokažejo skupaj stare barke in stari avtomobili. Obiskovalci so navdušeno zvedavi in lokalna oblast bi nas ob organizaciji raznih turističnih in drugih dogodkov lahko večkrat povabila, da se pokažemo. Z veseljem se odzovemo in prispevamo, da je dogajanje tudi ob spoznavanju naše tehnične dediščine drugačno in zanimivejše,« pravi Fikfak iz Balille. Dodaja, da nikjer v Sloveniji ni zbranih toliko izključno predvojnih vozil kot pri njih.
Od trabakul do dingijev
Skupen oldtajmerski dogodek bark in avtomobilov je zaradi atraktivnosti edinstven v Evropi. Z njim se v veselje številnih radovednežev in ljubiteljev pomorske ter avtomobilistične scene v piranski mandrač vrnejo stari časi. Privabi predvsem veselo druščino zanesenjaških pomorcev, tako da se je tudi letos regata razvlekla na tri dni druženja navdušencev nad batanami, pasarami, leuti, gajetami, guci, trabakulami, bracerami, dingiji, kuterji, kaiči in še kakšnimi že skoraj pozabljenimi vrstami lesenjač. Čeprav je bila regata v soboto, so mnogi udeleženci pripluli v Piran že v četrtek in petek, domov pa so se odpravili šele v nedeljo.
Sama regata oziroma tekmovalni del niti ni najpomembnejši. Dogajanje na vsakem koraku ponuja atraktivne prizore, predvsem pa je to priložnost, da obiskovalec iz prve roke izve vse o tej naši dediščini. Da so dobra klapa, je potrdilo tudi feštanje na barkah, ob pomolu in še kje po Piranu.
»Letos se je zbralo nekoliko manj barkač kot prejšnja leta. Precej lastnikov jih namreč še pripravlja na sezono, drugi pa imajo težave s posadko,« je povedal dolgoletni predsednik Društva ljubiteljev starih bark Janez Šabec. Ob tem je poudaril pomemben prispevek Občine Piran, Okolja Piran in sponzorjev, kot sta Kantina Feran iz Sv. Petra in Steklarna Rogaška, da so letos regato sploh lahko izpeljali.
Tomi Sinožič je pred 17 leti našel ampeleo v zelo slabem stanju. Uporaben je bil samo trup, vso nadgradnjo pa sta dve leti in pol obnavljala skupaj z očetom. Ima 10 ležišč in zdaj pluje na tedenskih turističnih najemih tja do Kornatov.
Tudi on je moral svojo lesenjačo Stari maček, ki je na seznamu v Sloveniji registriranih plovil najstarejša barka našega morja, zaradi obnove jambora pustiti na suhem v lucijski marini. Zgrajena je bil davnega leta 1906 na otoku Murterju, Šabec jo je pred približno 40 leti rešil pred propadom ter restavriral privez v piranskem mandraču. V Dalmaciji so jo desetletja uporabljali za ribolov, nabiranje spužev, prevoz oljčnega olja, kamna in z njo so celo vozili ovce na pašo po Kornatih. Danes je v veselje Šabcu, ki se na primer poleti z njo in še šestimi slovenskimi starimi barkami odpravlja na veliko navtično prireditev v Stari Grad na Hvaru.
Gradil jo je sedem let
Sicer pa ima vsaka barka na piranski regati svojo zanimivo zgodbo. Med večjimi barkami omenimo 12,4-metrsko ampeleo, izdelano leta 1930 v Biogradu na moru. Tomi Sinožič iz Izole jo je pred 17 leti našel v zelo slabem stanju. Uporaben je bil samo trup, vso nadgradnjo pa sta dve leti in pol obnavljala skupaj z očetom. Ima 10 ležišč in zdaj pluje na tedenskih turističnih najemih tja do Kornatov.
Čeprav je stara šele nekaj čez 20 let, na regati vedno vzbudi zanimanje osemmetrska pasara Piros Izolana Aleksandra Kerina. Ta je bil do upokojitve zaposlen v lesnem oddelku ladjedelnice Izola in jo je kar sedem let gradil po šablonah reber mojstra ladjegradnje Davida Škerina.
Po starosti tako sicer še ni starodobna barka, je pa lesena in oldtajmer po svojem načrtu ter predvsem duhu. Silva Gec in Džuro Babelič sta z gucem priplula iz Kopra. Povedala sta, da je to zadnje tako plovilo, ki je bilo leta 1956 narejeno v ladjedelnici na Bernardinu. Namenjeno je bilo za prevoz turistov, zdaj pa ga, kot sta povedala, uporabljajo za učenje jadranja, obiskovanje prireditev in v lastno veselje.
Ne nazadnje velja omeniti lesen topo, ki so ga leta 2018 zgradili v okviru projekta Stara barka. Nastal je na podlagi načrta, narejenega na osnovi propadajočega istrskega topa, ki ga hranijo v skladišču soli Monfort oziroma v tamkajšnjem razstavišču Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran.
se jih je zibalo na morju.
»Izdelala ga je ekipa Tomija Sinožiča, zdaj pa skrbijo zanj, plujejo z njim in na njem pridobivajo nove veščine študenti fakultete za pomorstvo in promet. Privez ima v piranskem mandraču pred pomorskim muzejem, kamor se junija vrača tudi v Trbižu obnavljani Galeb,« je povedal direktor muzeja Franco Juri.
