Najvišja gora na svetu je tudi najvišje pokopališče na svetu
Skoraj 20 let so bili t. i. zeleni čevlji srhljiva znamenitost blizu vrha Everesta. Alpinisti, ki so se vzpenjali po severni steni najvišje gore sveta, so vedno morali mimo tega zmrznjenega telesa v ledeni votlini približno 350 m pod vrhom. Plezalce, ki so šli mimo, je truplo, še vedno oblečeno v plezalna oblačila živih barv, opozarjalo, da je bilo »vsako truplo na Everestu nekoč zelo motiviran posameznik«.
29. maja 1953
sta novozelandski plezalec Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay kot prva človeka stopila na vrh Everesta.
Snežni metež 1996
Zeleni čevlji predstavljajo verjetno najbolj znano truplo na Everestu, pišejo na portalu Big Think. Pokojnega so identificirali kot Tsewanga Paljorja, pripadnika indijsko-tibetanske mejne policije (ITBP), čeprav nekateri menijo, da bi bil to lahko tudi njegov kolega Dorje Morup. Oba sta bila v tričlanski plezalski skupini ITBP, ki jo je odnesel zloglasni snežni metež maja 1996, ki je vzel življenja še petih alpinistov. Leta 2014 je kitajska ekspedicija truplo preselila na bolj diskretno lokacijo.
340
plezalcev je doslej umrlo na Everestu.
Od leta 1921, odkar obstajajo sodobni zapisi vzponov na Everest, je znano, da je med poskusom vzpona na najvišjo goro sveta umrlo več kot 340 ljudi; približno 200 jih je še vedno na gori. Vrnitev njihovih posmrtnih ostankov v dolino je nekje med nepraktičnim in nemogočim. Ostali so zmrznjeni v času, poročeni z goro, ki so jo prišli osvojit. Sneg jih včasih prekrije, nakar jih veter spet razkrije.
200
trupel je za vedno ostalo na gori.
Nekatera trupla so postala orientacijske točke, kot so nekoč bili zeleni čevlji, denimo Nemec na drugi stopnji poti v severni steni, Salutirajoči mož blizu južnega vrha, Telo ledenega slapa na ledeniškem polju Khumbu in Trnuljčica na jugovzhodnem grebenu, dokler je leta 2007 niso umaknili na bolj diskretno počivališče.
Morbidni zemljevid Everesta
Mrtvi z Everesta oblikujejo morbiden zemljevid, iz katerega pa se da tudi kaj naučiti, saj se hitro opazi, da se določeni vzorci ponavljajo. Najbolj očiten nauk se da izvleči iz samega števila mrtvih: zgolj visoka motivacija ni dovolj. Kdor se hoče povzpeti na Everest in se z njega vrniti živ, mora biti dobro izurjen in telesno pripravljen, imeti zdravo pamet in sposobnost presoje pa tudi kar veliko sreče.
Prvi zemljevid prikazuje geografijo Everesta z zastavicami na mestih, kjer je umrl eden ali več plezalcev. Že sam pogled na zastavice nam razkrije najbolj smrtonosna območja na različnih pristopih k vrhu. Rdeče zastavice na dnu označujejo severni konec ledenega slapu Khumbu, zahrbtnega, nestabilnega ledeniškega polja. Nekoliko višje je pobočje Lhotse, izjemno nevarna in strma stena ledu, tik pod vrhom pa je skoraj navpična stena, imenovana Hillaryjeva stopnja, zadnji veliki izziv pred dosegom vrha.
A kot kaže črtkana črta, najsmrtonosnejši dejavnik na Everestu ni teren, ampak nadmorska višina. Vse, kar je nad 8000 metri, je v t. i. coni smrti, kjer je zrak preredek, da bi človek lahko tam preživel več časa. Plezalci, ki dosežejo to višino, so že izčrpani in dehidrirani. Pomanjkanje kisika pa le še poslabša njihovo stanje. Kakor znajo povedati alpinisti, je učinek podoben »resni pijanosti, a ne na zabaven način«. Planinci, ki nimajo dodatne zaloge kisika, tvegajo resne zdravstvene težave zaradi hipoksije (pomanjkanja kisika), zaradi česar številni naredijo usodno napako. Zato je toliko rdečih zastavic nad 8000 metri.
Vse, kar je nad 8000 metri, je v t. i. coni smrti, kjer je zrak preredek, da bi človek lahko tam preživel več časa.
Vedno več in vedno višje
Drugi zemljevid, ki ga je za BBC izdelal priznani britanski infografik Nigel Hawtin, je malce bolj abstrakten, a prinaša več različnih informacij. Prikazuje leto, v katerem so umrli alpinisti na Everestu, in višino, na kateri so umrli. Vsaka pika predstavlja po eno nesrečo, ki je lahko vključevala tudi več kot eno smrtno žrtev. V prvih letih zabeleženih vzponov je bila le peščica nesreč. Prvi je bil Alexander Mitchell Kellas (5. junija 1921), britanski kemik in alpinist, ki je leta 1911 dosegel vrh Pauhunrija (7128 m), kar je bila naslednjih 17 let najvišja osvojena gora na svetu, poleg tega pa je bil eden prvih, ki so predlagali uporabo kisika za vzpone v Himalaji. Umrl je zaradi srčnega infarkta dan hoje proč, preden bi prvič uzrl Everest.
Med letoma 1925 in 1965 ni bilo več kot pet smrtnih primerov, a okoli leta 1970 se je tok začel obračati. V 70. letih 20. stoletja se je večina smrti zgodila pod taborom III, vendar se je v osemdesetih letih meja kmalu dvignila višje. Do 90. let 20. stoletja in do leta 2016 (graf velja do tega leta) je največja koncentracija smrtnih primerov med taborom IV in vrhom.
Hawtinov zemljevid prikazuje tudi višino in leto smrti že omenjenega Tsewanga Paljorja. V spodnjem desnem kotu je tudi število smrtnih žrtev potresa leta 2015, ki je sprožil snežne plazove, ki so ubili 18 plezalcev (številka je bila pozneje posodobljena na 22), kar velja za najsmrtonosnejši dogodek na Everestu doslej.
Iz zemljevida se da razbrati še dve pomembni stvari: prvič, približno na polovici grafa se vidi, da se je število žrtev močno povečalo, kar odraža število ljudi, ki so se v zadnjega pol stoletja poskušali povzpeti na goro; zdaj jih je na stotine vsako leto. In drugič, opazi se neskladje med modrimi pikami (šerpe) in rdečimi trikotniki (tuji plezalci): šerpe umirajo na nižjih nadmorskih višinah, obiskovalci pa višje in v večjem številu.
Zakaj razlike? Šerpe so prebivalci Himalaje in so bolje prilagojeni življenju na visoki nadmorski višini – tako fizično kot po izkušnjah –, kar pomeni, da so manj dovzetni za težave, povezane s pomanjkanjem kisika. To vključuje tudi »odpornost« proti t. i. gorski mrzlici, slepi želji po nadaljevanju na vrh, tudi če se razmere poslabšajo. Veliko število rdečih trikotnikov blizu vrha predstavlja gostujoče plezalce, ki so se povzpeli na vrh, a umrli na poti navzdol: velik del smrti se zgodi med sestopom.
Najbolj ubijalska je Anapurna
Na Hawtinovem zemljevidu so podatki do leta 2016, vendar so ljudje na Everestu umirali vsako leto, razen leta 2020, ko so veljale stroge omejitve potovanj zaradi pandemije covida-19. To je bilo tudi prvo leto brez žrtev po letu 1977. Medtem ko so zadnja leta imela le enomestne številke smrtnih žrtev, pa se je lanska sezona s 17 mrtvimi izkazala za eno najbolj smrtonosnih v zgodovini vzponov na Everest.
Vsako truplo na Everestu je bilo nekoč zelo motiviran posameznik.
Z več kot 340 mrtvimi v zadnjem stoletju je Everest absolutno gledano najbolj smrtonosna gora na svetu. V relativnem smislu pa ta naziv pripada Anapurni v severnem osrednjem Nepalu, 10. najvišji gori na svetu. Po podatkih družbe Statista je bila Anapurna med letoma 1900 in 2022 cilj 244 plezalnih odprav, na katerih je umrlo 72 ljudi. To pomeni kar 29,5-odstotno stopnjo smrtnosti po ekspediciji. Drugače povedano: tri od desetih odprav na Anapurno se končajo s smrtno žrtvijo. Stopnja smrtnosti glede na število odprav je nekoliko nižja za Kangčendzengo (29,1 %) in K2 (22,9 %); Everest je šele na šestem mestu s 14,1-odstotno stopnjo smrtnosti. Seveda je ta stopnja toliko nižja, ker je za vzpon na najvišjo goro sveta največ zanimanja. In nedvomno gre za zelo motivirane posameznike ...
Pod vrhom ostal Slovenec
V časih, ko je bil vzpon na Everest še alpinizem, in ne turizem, je tik pod vrhom strehe sveta ostal tudi slovenski alpinist Marko Lihteneker iz Šoštanja. Bil je član ruske komercialne odprave 7 Summits Club, odličen alpinist, gorski reševalec in tekmovalni turni smučar. V soboto, 21. maja 2005, je 45-letni Marko med sestopom omagal tik pod vrhom, na višini 8800 metrov. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj mu je preprečilo, da bi nadaljeval pot v dolino, po vsej verjetnosti mu je odpovedal ventil na jeklenki s kisikom.
