Namesto da bi pomagali, so jim hoteli vzeti Tomija (FOTO)
V vasici Gornji Ključarovci blizu Ormoža živi okrog sto duš. Večini gre dobro, nekaj pa jih žal životari na senčni strani življenja. Štiričlanska družina Lah se komaj prebija iz meseca v mesec, zdravje je močno načelo vse tri odrasle družinske člane, pa tudi 111 let stara kmečka hiša je potrebna popravil.
Lahovi so veseli, da so pred dobrim mesecem hišo prekrili na novo, tako da jim ne zamaka več ob vsakem dežju. Lani so si uredili kopalnico, za katero so morali prodati zemljo, ter mladinsko sobo – s tem so se tudi dokončno znebili groženj, da jim bodo odvzeli otroka in »ga odpeljali nekam, kjer ga nikoli več ne bodo videli«, kot so jim menda zabičali iz ormoške enote Centra za socialno delo Spodnje Podravje.
»Za to, da se je vse dobro končalo, smo hvaležni predvsem Rdečemu križu, županu Mirku Cvetku in naši občini Sveti Tomaž, ki so nam v veliki meri pomagali, zlasti pri nujni sanaciji strehe, gradnji kopalnice in sobe za fanta. Če jih ne bi bilo, bi se naša zgodba žalostno končala,« nam ob obisku v njihovem skromnem, a prijaznem domu pove 56-letna Matilda, ki tam živi z možem, 65-letnim Jožetom, 31-letno hčerko Viktorijo ter njenim 14-letnim sinkom Tomijem. Imajo se radi, držijo skupaj, složno se borijo in verjamejo v lepšo prihodnost, čeprav je kar težko verjeti, da v 21. stoletju v naši državi ljudje še živijo v taki bedi.
Dva telička za birmo
Ker Lahovi nimajo denarja, Tomija pa v kratkem čaka birma, so se odločili prodati dva telička. Njihov fant bo tako primerno oblečen in pripravljen za sveti zakrament.
Prodala njivo za sobo
Kljub temu obiskovalca sprejmejo z odprtimi rokami, tudi kuža Reno prijazno miga z repom. Nekakšna posebna toplina ogreje gosta, skoraj kot stara peč na drva.
»Pri nas nikoli ni mrzlo, saj vsi trije bolehamo in potrebujemo toploto. Veliko kurimo, ker imamo gozd in si pripravimo drva. Tudi lačni nismo, saj si pridelamo skoraj vse, kar potrebujemo. Zamrzovalne skrinje so polne mesa in tudi zelenjave, vse iz našega hleva oziroma vrta,« razlaga Matilda. Zelo zgovorna sta tudi Jožef in Viktorija. In tudi brez dlake na jeziku. Lahovi nimajo prav lepega mnenja o ormoški enoti Centra za socialno delo Spodnje Podravje. Trdijo, da jim nagajajo: namesto da bi jim pomagali, naj bi jim na vse načine želeli odvzeti Viktorijinega sinka Tomija.
Sodišče je ugotovilo, da je soseda k njim neupravičeno pošiljala socialne delavce, policijo in celo kriminaliste.
Vsi trije odrasli se zavedajo, da brez marljivega 14-letnika ne bi mogli živeti. Lahovi poudarijo, da je končno tudi sodišče ugotovilo, da je soseda k njim neupravičeno pošiljala socialne delavce, policijo in celo kriminaliste. Lagala naj bi, da ga domači pretepajo, da nima česa obleči in jesti. Na srečo se je poleg sodišča tudi šola zavzela, da je Tomi ostal pri svojih najdražjih. Fant je priden in uspešen učenec, ki si želi po osnovni šoli nadaljevati izobraževanje na srednji zdravstveni šoli, tako bi lahko še bolj pomagal tudi svojim najbližjim.
Prodala sem njivo, a mi ni žal, samo da mu je lepše.
Lahove je poskus, da bi jim vzeli Tomija, zelo prizadel. Kajti tudi ko niso imeli kopalnice, otrok ni bil zanemarjen ali umazan, lani pa so uredili tudi to in še fantovsko sobo. »Prodala sem njivo, a mi ni žal, samo da mu je lepše. Že leta 2018 so nam začeli urejati kopalnico prek CSD, a naredili niso veliko. Potem smo se morali znajti sami, s pomočjo RK in župana in občine, ki je poskrbela za pohištvo v vnukovi sobi,« se priduša Matilda.
Težave z zdravjem
Na naslovu Gornji Ključarovci 35 bi bilo vse lažje, če ne bi bilo zdravstvenih težav. Matilda in Viktorija morata trikrat na teden na dializo v ptujsko bolnišnico, mati že 15 let, hčerka od predlani. Matilda nam razloži, kako težko življenje je imela. Da je lahko ostala na domačiji, je morala po očetovi smrti izplačati polsestri, drugače bi ostali brez vsega. Ne dobi nobene pokojnine ali podpore, ker ji zaradi zemlje ne pripada. Ko zaprosi za enkratno pomoč, ji rečejo, naj gre delat, saj da ima roke.
Mož Jože prejema 340 evrov invalidske pokojnine. Vrsto let je bil zaposlen v Tovarni sladkorja Ormož, ko pa se je zaprla, je ostal brez službe. Poleg tega je med obiranjem jabolk padel z drevesa in si zlomil tri vretenca. Pol leta je bil priklenjen na posteljo in nikoli ni povsem okreval. Hodil je pomagat okoliškim kmetom, a težjega in bolje plačanega dela ne more opravljati. Doma skrbi za živino, skupaj z Matildo pripravi tudi drva za kurjavo, ona pa pogosto speče kruh v domači krušni peči.
Stvari se končno urejajo, Lahovi pa bi bili veseli, če bi lahko zamenjali okna, mogoče uredili centralno ogrevanje, prepleskali stene, ozaljšali tudi zunanjost hiše. A brez pomoči ne bo šlo, se zavedajo, čeprav ne prosijo ničesar.
