Naša majhnost je v marsičem prednost

Uršula Cetinski je v Ljubljani diplomirala iz nemščine in primerjalne književnosti, na Univerzi v Linzu pa zaključila podiplomski študij kulturnega menedžementa. Bila je kulturna urednica Radia Študent, direktorica in dramaturginja gledališča Koreodrama Ljubljana, umetniška direktorica festivala Mesto žensk, vodja gledališča in sodobnega plesa v Cankarjevem domu, direktorica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega gledališča in generalna direktorica Cankarjevega doma. Soustanovila je več festivalov, med njimi Mesto žensk in Bobri, ki ju je tudi poimenovala. Je avtorica monodrame Alma o svetovni popotnici Almi Karlin. Osem let je bila tudi predsednica Nacionalnega sveta za kulturo.

Zdaj že nekdanja direktorica Cankarjevega doma mi najprej zaupa, da je praznike preživela v intenzivnem pospravljanju. »Začenjam novo poglavje v romanu svojega življenja, zato se bom najprej znebila vsega, česar ne potrebujem. Poskrbela sem tudi za rože, nekatere so dobile več zemlje in nove lonce. Nekaj podobnega si želim tudi zase. Nov lonec, poln rodovitne prsti, v katerem bom lahko zacvetela.«

Sosedovi kači

Sprehodiva se po preteklosti. »Cankarjevemu domu sem namenila vsega skupaj osemnajst let življenja, doživela sem nepozabne trenutke zmagoslavja, pa tudi srce parajoče trenutke bridkosti in žalosti. Najprej sem bila osem let, do leta 2006, vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa. Sodelovala sem s številnimi izjemnimi umetniki, med njimi je bila recimo Marina Abramović, ki sem jo leta 1998 povabila s performansom Biografija, za katerega sem si pri sosedu v Rožni dolini izposodila dve kači, in sicer udava. Na vaji sta Marino, ki je vpila: 'Te kače me ne marajo!' tako pogrizla, da smo ju morali zamenjati z dvema manjšima mladičema iste vrste. Umetnica prihodnje leto z razstavo prihaja v Cukrarno.«

Zanima me, zakaj je pravzaprav zapustila Cankarjev dom. »Ker tedanje vodstvo mojih idej ni dovolj podpiralo. Postala sem direktorica Slovenskega mladinskega gledališča in se po osmih letih kot generalna direktorica vrnila v Cankarjev dom. Preživela sem lepo desetletje, postlano s številnimi dosežki naše ekipe. Zgodba je dobila mračen konec ob kandidaturi za tretji mandat, ko so se pojavili očitki, za katere se bo sčasoma izkazalo, da so neutemeljeni. Cankarjev dom je kot javni zavod pod nadzorom ves čas. Vedno se odkrijejo kakšne pomanjkljivosti ali napake, ki jih zavod potem popravi, nikoli pa nič kaznivega, naklepnega, protipravnega, namerno povzročenega. Ob koncu drugega mandata so bile izpostavljene reči, ki se prej v štiridesetih letih nikomur niso zdele sporne.«

Na razstavo o Tesli iz ZDA

Uršula je za nov mandat na vrhu največje slovenske kulturne ustanove dobila podporo tako strokovnega sveta kot sveta zavoda. »Imenovanje je potekalo v dveh fazah. Najprej zaslišanje pred razpisno komisijo na ministrstvu za kulturo, nato presoja na strokovnem svetu in še na svetu zavoda. Strokovni svet je rekel, da je moja vizija edina sprejemljiva, svet zavoda mi je namenil vse glasove. Ministrica za kulturo se na koncu ni odločila zame, zakaj je bilo tako, pa v odločbi ni razloženo. Zaobšla je mnenje obeh svetov, mnenje kar štirih akademikov v strokovnem svetu, glasove predstavnikov zaposlenih ... Sklicevala se je na razpisno komisijo, sestavljeno iz njej podrejenih uslužbencev, ki mi je dodelila točko manj kot izbranemu kandidatu. Minister sicer ima diskrecijsko pravico, da se odloči po svoje. Bi bilo pa prav, da v primeru, če ga mnenje svetov sploh ne zanima, spremeni akt o ustanovitvi in imenuje na podlagi neposrednega poziva. Da izbere, kogar želi, ne glede na dosežke kandidata. Ni prav, da se manipulira z demokratičnimi postopki, ki so takšni le na videz. Tudi ni prav, da se pri razpisih za direktorje v kulturi ne upošteva zakona o zavodih, ki pravi, naj bo direktor izbran v tridesetih dneh po objavi razpisa.«

Cankarjev dom je bil v zadnjem desetletju primerljiv s sorodnimi centri v osrednji Evropi, v marsičem tudi pionirski. »Zasnovala sem ga kot odprto, živahno hišo, družaben prostor in srečevališče, uveljavili smo park pred njim kot dodatno prizorišče, spodbujala sem vsebine, ki pred mano niso imele programskega prostora, recimo naravoslovje in tehnologijo. Pripravili smo denimo razstavo o Nikoli Tesli, na katero so se obiskovalci vozili celo iz ZDA, v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem pa tudi prvo naravoslovno razstavo v zgodovini Cankarjevega doma V vrtincu sprememb. Skupaj s Petrolom sem vzpostavila nov abonma Veličastnih 7, skupaj s Krko in kolegom Stašem Ravterjem iz SNG Opere in baleta Ljubljana smo položili temelje za mednarodni baletni festival in ga dvakrat tudi izpeljali.«

Slovenija kot štamprl

Hram kulture je v času njenega direktorovanja dobil novo dvorano, prvič po štiridesetih letih so bile prenovljene garderobe za ustvarjalce, Gallusova dvorana je dobila novo ozvočenje. »To so infrastrukturni dosežki, pri katerih je bilo pomembno tudi strokovno znanje tehnične direktorice Karmen Klučar. Še dolgo bodo dobro služili slovenski javnosti.«

Uršula Cetinski in Danica Lovenjak. FOTO: Igor Modic

In na katero svoje delo, ki ga je opravila kot direktorica Cankarjevega doma, je najbolj ponosna? »Na to, da ima Cankarjev dom novo dvorano, in tudi na to, da smo jo poimenovali po Almi Karlin, o kateri sem monodramo napisala že leta 1995 in jo sorežirala, naša predstava pa je zelo spodbudila zanimanje Slovencev zanjo. Najbolj sem ponosna, kadar lahko prispevam k rehabilitaciji spomina na ženske iz slovenske preteklosti, ki so jim bile storjene hude krivice. Kljub svetovno pomembnim dosežkom so bile oropane spoštovanja, zasmehovane in finančno strte. Takšna je bila tudi vrhunska alpinistka Pavla Jesih. Ko sem bila direktorica Slovenskega mladinskega gledališča, smo Andreju Skubicu naročili, naj o njenem primeru napiše dramo, ki jo je potem režiral Matjaž Pograjc. Nastala je fenomenalna predstava Pavla nad prepadom.«

V prijetnem klepetu ob kavi mi še zaupa, kaj se ji zdi najpomembnejše v življenju. »Vedno se mi je zdelo, da bi rada spoznala človeka v vsej njegovi zapletenosti. Njegovo svetlobo in tudi njegov mrak. Zato sem tako vzljubila umetnost. Ker puščice umetnosti merijo ravno v bistvene značilnosti človekovega obstoja.« Zediniva se, da je vzdušje v Sloveniji trenutno precej zastrupljeno, in tako je tudi po svetu. »Majhnost Slovenije je v marsičem prednost. Res pa je, da imam zadnje čase občutek, da bi bilo življenje v večjem prostoru v marsičem bolj znosno, saj je strup manj učinkovit, če ga razredčimo v večjem kozarcu. Slovenija pa je v tem pogledu štamprl. V tako majhnem kozarčku težko kaj razredčiš, ampak zaskeli, ko pogoltneš kar čisto esenco,« se nasmehne. »Neki zelo znan dirigent iz Francije mi je povedal, da je ustvarjal marsikje, vendar nikjer ljudje niso bili tako samodestruktivni, pa tudi destruktivni drug do drugega, in niso imeli tako močnega gona po smrti, kot ga je zaznal v Sloveniji. Njegova izjava me je pretresla. Spraševala sem se, zakaj naj bi bilo tako. Morda je razlog ravno v tem štamprlu.«