Ne me basat': Ena enka in en M

V bistvu bi bila ta kolumna morda veliko boljša, če bi je pomotoma ne izbrisal. Do izginotja je govorila samo o prvem maju, kot je datum sestavljen iz enke in črke M.

Saj ne, da bi izginotje primerjal s požarom v Aleksandrijski knjižnici, ki je ena najbolj znanih in tudi najbolj žalostnih zgodb iz zgodovine. V Egiptu je tedaj zgorelo zbrano znanje civilizacije, pri meni se je požgalo, ker prst ni znal prav uporabiti enega najbolj hecnih dosežkov civilizacije, računalnika.

Pritisnil sem na številko in zbrisal vse črke. Kako, ne vem.

V življenju se vsak dan povsod in vse vrti okoli številk, in to nas spremlja od rojstva do smrti. Nekaj pa se vrti tudi okoli črk, ampak črke so v primerjavi s številkami znaki za začetnike, pa čeprav velja, da je bila najprej beseda. Saj veste. »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.«

To je zelo močan in znan verz iz Biblije, ki izraža idejo o stvarjenju sveta in božji moči skozi besedo. Potem se je ta samo oplodila, pa je beseda postala zgodba, ki zdaj traja že 2000 let.

A to mislijo le začetniki. Po moje ima ta zgodba nekaj podlage, kot se reče, če že ne pri nas, pa vsaj v vesolju.

Tudi Biblija vsebuje različne odlomke, ki se nanašajo na vesolje, čeprav se osredotoča predvsem na odnos med Bogom in človeštvom; in povsem jasno pa je, kdo je komandant parade.

Čeprav je bila najprej beseda, nam življenje in eksistenco določajo številke – besede pa se uporabljajo zato, da nas oblast zna prepričati, da je za nas najbolj pametno, da smo neumni.

Kolikor sem poučen o Jezusu, bo te stvari slej ko prej uredil in takrat bomo vsi veseli, da smo bili uvrščeni med neumne.

Do tega zadnjega sežiga bo treba še malo počakati.

No, pa saj ves čas malo gori ali pa vsaj tli.

In tudi za prvi maj rado gori. Gorijo kresovi, včasih je na ta dan najbolj gorela ideologija, ki je prisegala na enakost, čeprav se je kasneje pokazalo, da je bila zgolj farma za gojenje onih, ki ves čas igrajo na neenakost.

Ampak v tistih starih časih si si lahko sam izbiral, na kakšen način želiš biti neumen.

Zdaj velja, da moramo biti vsi neumni na enak način.

Zdaj smo vsi veliko bolj isti kot v časih, ko so nas prepričevali, da smo vsi isti, pa smo vedeli, da je ta resnica vredna en lulček.

In smo se zato šli resnico individualno, da bi bila nekoč dobra za vse skupaj.

Danes se gremo resnico skupinsko, da bi bog ne daj kdo skušal resnico razumeti po svoje.

Danes tudi številk ne smemo več razlagati z matematiko, pač pa s politiko. Matematika je sicer po svetu močno orodje, ki se uporablja za razumevanje in opisovanje resničnosti na različnih področjih, vključno z znanostjo, tehnologijo, inženiringom in še več. Čeprav matematika sama po sebi ne določa resnice, lahko pomaga pri formalizaciji in razumevanju različnih konceptov, dejstev in zakonitosti v svetu.

Ampak žal ne pri nas.

Zato je včasih treba čez planke in zadeve pogledati skozi okno, ki ne gleda na Butale, pač pa stran od njih.

Sam sem šel prvič čez planke pred šestimi leti več kot pred pol stoletja.

Prvega maja leta 1968 sem bil s starši in sosedi na Češkoslovaškem. Za prvega maja se je namreč popotovalo, in takrat sem začutil, da prvomajski prazniki kot abortus prvega maja ne prinašajo nič drugega kot neenakost.

Namreč, moral sem ždeti na zadnjem sedežu naše povsem nove svetlo modre škode, ki se jo je polotilo domotožje in si je že nekaj mesecev po rojstvu zaželela videti domovino. Skaj na sedežih je bil lep kot prašičja rit pred britjem s kolofonijo in gladek takisto.

Sosedi so imeli temno modrega fiata, limuzino. Ko si sedel v njej, ti je bilo jasno, da je svet zunaj drugačen in čez slabo leto se nisi čudil, da so ljudje menda pristali na Luni.

Mi v škodi smo pristali na robu ovinka na spolzki češkoslovaški cesti. Češke gume in češka cesta, to ni šlo skupaj. Takrat sem ugotovil, da se avto okoli svoje osi vrti bistveno hitreje kot Zemlja.

Ampak ko sem videl Prago, sem vedel, da je svet večji kot Bežigrad. Čeprav sem v domovini slišal, da so Čehi res reveži, v Pragi nisem imel tega občutka. To, da so Čehi reveži, sem seveda narobe razumel, pač tako, kot otrok, da vozijo škode, in ne fiatov kot pri sosedih. Ali celo mercedese, kot ga je imel Josip Vidmar, čigar šofer nas je nekoč pobral pred blokom in odpeljal na Gorenjsko, v grad nad Tržičem. Vidmar mi je bil všeč, a nič v primerjavi z mercedesom.

Na te avte se zlahka navadiš že kot otrok, in čeprav ti potem v življenju pripadajo le desetletje in več stare rabljene nemške zvezde, ima spomin na Josipa Vidmarja mercedesov vonj.

Itak se mi pa zdi, da je imel tudi on mercedesovo zvezdo raje kot ono rdečo.

Prvi maj sem dočakal v Brnu. Takrat sem se prvega maja močno ustrašil, saj me je v zrak sredi zgodnjega jutra vrgla budnica.

Pleh muska je spravila šipe v tako erotično drhtenje, ki je sicer značilno za neprozorne ženske.

Istega večera smo na poti domov spali v avstrijskem Gradcu, ki si mi je zdel v primerjavi s Češkoslovaško čista vas.

Ampak oče in sosed sta se na hodniku vseeno menila, kakšni reveži da so Čehi in Slovaki.

21. avgusta, po poletnih počitnicah, sem razumel, zakaj.

Mojo deželo najlepšega prvega maja so obiskali ruski turisti, ki so delali škodo – ne v škodah, pač pa v tankih.

Matematično gledano je bilo število smrtnih žrtev zagotovo manjše v primerjavi z drugimi konflikti tistega časa, če pa pogledamo, kaj o tem pišejo črke, je invazija pustila globoke posledice na češkoslovaški družbi.

Takrat sem razumel, da so Čehi res reveži. In sem jim odpustil, da je oče kupil škodo, ki me je peljala v najlepši 1. maj.

Ena enka in en M. Prvi maj. Datum, ko si vesel, a nikoli ne veš, kaj bo prinesel avgust.