Ne me basat': Evangelij po Tofu

Spomini na preteklost so čudna kategorija. Zlasti če potekajo v živo. Recimo, zadnjič sem bil na 90. rojstnem dnevu meni dragega prijatelja.

Prijatelji so ljudje, pri katerih so tudi kakšne stvari, ki ti niso všeč, so ljudje, s katerimi se skregaš, a jih imaš vseeno rad in ti veliko pomenijo.

Evo, prijatelj je povabil v bistro svoje (skoraj) sodobnike, ki bi jim in bi nam lahko naključni opazovalec dejal starodobniki.

Bili smo kot muzej, če že ne na prostem, pa vsaj na prostosti.

Prišli so nekdanji medijski ljudje, sloviti teve napovedovalec, v domovini najslavnejši slovenski športnik vseh časov in ljudje, ki so bili top gospodarstveniki svojega časa.

Nekateri prijateljevi prijatelji so imeli njega dni v družbi veliko moč in izjemen vpliv. Že pred nastankom naše nove države, ki se je – kot se zdi danes – nekoliko neposrečeno narisala na zelenilu naše domovine.

Prijatelju sem v hecu dejal, da se na praznovanju zaradi prisotne posadke na ladji živih duhov počutim, kot da bi prišel na Čebine (leta 1937 je bil tam ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije), in da bi me stari oče partizan, ki zaradi svobodomiselnosti in sokolstva ni sodeloval pri postečebinskem krožkoslovju, zagotovo zaradi tega vžgal okoli kepe.

Ampak, a ne, prijateljevi prijatelji so bili v svojem času gospodje in ne kurji tatovi, kot je nekdo izmed njih označil nove sile na vrhu njihove nekdanje stranke, ko je ta še slišala po čebinsko.

Kar se dogaja zdaj, tem pobom po moje ni všeč.

Kakor koli nekaterih delov nekdanjega režima nisem maral, so bile nekatere stvari dostojne.

In dobro se mi je zdelo, da so omenjeni prišli Tofu voščit za devet desetletij nadlegovanja tega planeta in njegovih prebivalcev.

Zdi se mi, da bi včasih morali stvari pogledati z nekaj oddaljenosti in jih razumeti v duhu časa in s ščepcem empatije in onega, kar je v časih takrat narekoval zdrav razum.

Seveda zdrav razum ne bo mogel nikoli razumeti, da imajo čebinski potomci danes tako velik dolg.

Morda so ga skušali zmanjšati z malverzacijo okoli stavbe na Litijski, ampak, a ne, ex ministrico Dominiko je morda prešinilo, da so nekateri nekdaj govorili, da so šli v partijo zato, da bi stvari spremenili od znotraj. Ni jih le spremenila, še razstrelila jih je.

Zdaj, kot je rekel eden od prisotnih, bodo zadeve vodili kurji tatovi. Kar je povsem logično, glede na to, da ima Slovenija na zemljevidu podobo kure, v realnosti pa oskubljenega piščeta, ki so ga v slabo piščančjo salamo narezali oni, ki se po letu 1991 niso več bali partije, in pa oni, ki so bili kakor desničarji, a vzgojeni v partiji.

To je pri nas tako. Jasno pa je, kot sem dejal, da je ex ministrica Dominika ne trojanska kobilica, pač pa mrtev konj, po katerem bodo nekateri še dolgo tolkli, čeprav je mrtev.

Ex ministrica Dominika bo za svoj izdelek zapoznele lustracije dobila preživnino, a ta je kot nakup sena za mrtvega konja.

Mrtvega konja lahko tepeš, kolikor hočeš, a ne oživi, a ne, in stvari se ne bodo zavrtele nazaj v času in tako, da bi tisto stavbo na Litijski kupili in poravnali dolgove, kot je to znal storiti, zelo gosposko, v svojih mandatih njihov glavni sovražnik.

Meni je bilo, kot se vidi, na srečanju prijatelja s prijatelji najbolj všeč, da starim fantom niso niti malo všeč zgodbe kurjih tatov.

Niso si mislili, da bo toliko jajc, ki so jih pustili v gretje nasledstvu, tako gnilih.

Nisem bil nikoli simpatizer, a so mi starodobniki všeč. Je pa res, da sem se tudi sam moral naučiti pogledati stvari z nekaj distance, s ščepcem razuma in z nekaj empatije.

Jasno, da pomaga nekaj humorja, pa magari črnega. Tof to razume. Ko ga je nekdo vprašal, če je še živ, mu je odvrnil, da mu zameri, da ni prišel na pogreb.

Zato sem mu namesto rož prinesel štiri kaktuse. Ko sem mu povedal, zakaj, je Bojan Križaj, ki je sedel ob njem, od začudenja zaradi temne barve najinega črnega humorja tako debelo pogledal kot pri onih slalomskih vratcih na olimpijskih igrah v Sarajevu, ki jih zanj ni bilo.

Misel je prečrna za papir in najsvetlejša za dva prijatelja.

Kar se tiče Bojana, a ne, sem mu pač iz srca hvaležen, da je uspel za isto mizo spraviti mojo drago prijateljico Matejo Svet, izjemno žensko, in Toneta Vogrinca.

To je bila ena največjih Bojanovih zmag.

Ko sem šel z razstave starodobnikov v realnost, sem se v vedrem spomladanskem dnevu spomnil, kako mi je pred desetletji, ko smo še imeli Viktorje, uspelo izsiliti, da sta viktorja za življenjsko delo dobila tako Tof kot Tone Vogrinec.

Marsikatero sem moral takrat požreti, ampak zdaj, z razdalje, s ščepcem razuma in z nekaj empatije, vem, da je bilo tisto obakrat prav.

Ker je tako, kot so to zapisali originalni komunisti v Svetem pismu, menda v Evangeliju po Mateju.

»Ne sodite, da ne boste sojeni, kajti s kakršno sodbo sodite, s takšno se vam bo sodilo; in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kako gledaš bratovo trsko v očesu svojem, a brata ne opaziš zaradi bruna v očesu svojem? Ali kako porečeš bratu svojemu: Pusti, da izvlečem trsko iz očesa tvojega, in glej, bruna v očesu svojem nisi opazil? Hinavec, najprej izvleci bruna iz očesa svojega, in tedaj boš jasno videl izvleči slamo iz očesa bratovega.«

Evo. To je vse, naslovu navkljub.