Ne me basat': Mater, kje jih dobijo

Tole, a ne, kar gledamo po televizijah iz domačih logov, je čudno. Noro je, da so vse prve novice povezane z dogajanjem v domači politiki.

Še zlasti na nacionalki.

Jaz tega ne razumem.

Televizija nacionalnega pomena je v prevodu televizija, ki podpira levi ali desni nacionalizem.

Nacionalizem je ideologija, ki temelji na predpostavki, da posameznikova zvestoba in predanost nacionalni državi presegata druge interese posameznika ali skupine.

Potem moraš samo še ugotoviti, na katero stran ti bolj nese. V resnici je to intimna odločitev posameznika, ki ne bi smela nikogar brigati.

A pri nacionalni televiziji je težava, da se intimna ideološka prepričanja posameznikov pri koritu zrcalijo kot usmeritev ne le političnega, pač pa programa celotne televizije.

Televizija je pri nas varuhinja človekovih pravic po vprašanju ideologije.

Smer? Odvisno pač, kdo je na oblasti. Ampak, resnici na ljubo, slovenska televizijska šola je tudi zgodovina služenja televizije sistemu, in to vsakemu, ki je na oblasti.

Paradoks, a ne, pa je, da je v demokraciji stopnja servilnosti do oblasti veliko večja, kot je bila v ta trdem režimu.

V ta trdem režimu so bili novinarski standardi veliko višji. Verjetno zato, ker se je bilo za objavo resnice treba potruditi. Novinarstvo je servis javnosti, ne pa politike, kot je to pri nas. Me pa malo boli, ko vidim ta mentalni konkordat med ideologijo po potrebi in neskončnim egom.

Cel svet je novica, in zbiranje novic je resna zadeva, pri nas pa so vse novice iz sveta politike.

Najbolj elitni časovni termini na urbani televiziji so namenjeni pogovorom o vaški politiki. Največ časa dobijo avtonomno najšibkejša uredništva in novinarji, na drugi strani pa ima nacionalna televizija tako dober program, ob katerem človek ostane odprtih ust.

Sam se neskončno zabavam, ko vidim, kako dolg rep ima ideologija in kaj vse se lahko zgodi, če ideologijo pustiš v upravljanje hlapcem, ne pa gospodarjem.

V času, ko je bila ideologija vse, so imeli na televiziji do nje več rezerve, kot je to zdaj, ko ideologije kakor ni več, v resnici pa še nikoli ni bila tako močna.

Dokler je nacionalna televizija ideološko vprašanje, se nam v tej deželi ne piše nič dobrega, in dokler nam ne postane jasno, da smo za veliko sranja v deželi krivi mediji na splošno, se ne bo nič spremenilo.

V bistvu bi potrebovali cenzuro. Namreč, cenzor bi moral preprečevati objavo prispevkov, kjer je glavna vest domača politika.

V mojem časopisu, nekaj let pred osamosvojitvijo, smo imeli cenzorja, no, vsaj jaz sem ga imel. Vsak teden sem moral v njegovo pisarno in mu od vrstice do vrstice razlagati, kaj sem mislil s kakšnim stavkom. Bilo je dobesedno noro, saj so se vsebine mojih kozerij dogajale v norišnici, glavni junak je bil Polde, in Polde je lahko kot priznan norec povedal tisto, česar v časopisu človek ni smel zapisati.

Cenzor me je gledal naravnost v oči in je vedel, da ga razmnožujem v glavo. Morda je celo opazil, da se ob tem ne počutim dobro, ker sem vedel, da oba veva, kaj se dogaja.

Na koncu je vedno rekel, da je to vse eno sranje, in jaz sem se strinjal, objavljeno je pa bilo vseeno.

Pri cenzorju sem končal zato, ker sem pred najinim sodelovanjem objavil zapis, kako se je pri nas pri soldatih v Beogradu nekdo fental in kako je bil na stropu kasarne še dolgo časa del njegovega skalpa, ki ga nobena barva nikakor ni mogla prekriti. Tisti lasje nesrečnega fanta so nenehno silili na plan.

No, zapis je bil natisnjem le v delu naklade, saj je lokalni udbovec v tiskarni videl, kaj sem napisal, in ustavil stroje in celo tiskarno.

V nacionalnem interesu je bilo, da časopis ni šel v Beograd, kot je bilo to s prvimi izvodi.

Nastalo je veliko škode, ne da bi to takoj vedel, saj sem bil na dopustu, ko pa sem se vrnil, me je vratar vprašal, kaj delam na Delu in ali me niso odpustili.

Niso. Saj me niso mogli, ker sem bil prekarec. Niti honorarja mi niso zmanjšali Ne. Le cenzorja sem dobil, čistega aparatčika, ki ga nihče ni maral, ampak človek je vedel, da svet ni le borba za ideologijo, pač pa še kaj drugega.

Mislim, da če bi hvalil njegov sistem tako, kot mu v rit lezejo nekateri moji kolegi na televizijah, da bi mi takega članka ne objavil.

Ker bi vedel, da se nam bi vsem smejali. No, čez čas so me celo zaposlili – in, ne, ni mi bilo treba špecati ali pa da bi moral zato, ker imam službo, pisati s pristriženimi perutmi.

Kaj naj rečem, kot da smo veliko v tej državi zajebali mi, mediji, in na koncu smo v to vpeti vsi, ki smo bili poleg.

Ampak, a ne, včasih bi znali ugotoviti, zakaj stavkajo dohtarji in kaj je cilj stavke in da to ni denar za njihove plače. Dohtarji bodo le pozdravili napako, ki se je zgodila, da ta pravi igralci v ozadju trenutno ne morejo igrati kart pri jasnem dnevu, kot je bilo to doslej.

Če bi kolegi iskali po poti denarja, bi imeli noro dober program, in še to naj dodam, da bi na svoje prišli tudi tisti, ki ne morejo brez politike. Politika je v Sloveniji poklic, ki obstaja zato, da skrbi za interese kapitala. To seveda lahko zelo dobro počne, dokler so na nacionalni televiziji v prvi vrsti oni, ki so vpeti v mentalni konkordat med ideologijo po potrebi in neskončnim egom, pokazati svoj fris na ekranu.

Za novinarstvo ni treba biti preveč pameten, evo, povem iz prve roke. Ampak moj cenzor je bil in zato je bil njegov časopis, kljub temu da je bil v srčiki ideologije, vseeno za vse.

O čemer lahko papki na televizijah danes samo sanjajo.

Mater, pa kje jih dobijo?

Ja, v nacionalnem interesu bi bilo, da jih z nacionalne televizije umaknejo.

Včasih bi to lahko zapisal za javnost le Polde iz norišnice, danes pa lahko vsak, a ne, ker se vsi ukvarjajo le s politiko in ne vedo, da so si izbrali povsem napačen poklic.

Ker novinarji zbirajo novice, ne pa trepljajev politikov po ramenu.

S katerimi so si na ti. Včasih smo bili z njimi na vi, in tudi slišalo se je bolje »Pojdite v p. m.« kot pa »Pojdi v p. m.«.

No, pa saj tega drugega sploh ni. Pa ne zato, ker ne moreš samega sebe nazaj v izhodišče poslati.

Vseeno pa ta poklic ni za pusije.