Ne me basat': Na slanici, da o ženskah in Titu ne govorim

O potovanjih je veliko misli. Ko jih prebiraš, se ti zdi še najbolj pametno, da ostaneš doma. Ker da nič ne razvija inteligence tako kot potovanje. In ker da mora človek potovati, da bi se česa naučil.

S potovanji se stvari lahko zapletejo, a ne, ker se zdi, da potovanja niso užitek, pač pa en sam miselni napor.

Mi bi pa samo želeli na pot, pozabiti na vse in se imeti fajn. Ker itak vemo, da manj ko misliš, manj imaš težav.

Potovanja te lahko spravijo v še večje težave, saj če so učenje, to ne pomaga spoznanju, da več ko veš, več imaš težav.

Še dobro, da so ti kakšne misli bolj pisane na kožo. To, da potovanje naredi človeka skromnega. In da vidiš, kako majhno mesto zavzemaš v svetu.

No, tudi za to je treba imeti nekaj delujočih možganskih funkcij, a se zdi, da bi po zadnjih dveh maksimah lahko človek potovanje prenesel brez posebnega miselnega napora, le skromen mora biti.

Kakor koli že, ko prideš s poti, ti je jasno, da nisi direktor sveta in da nisi ti izbral poti, pač da te je poklicala pot. Tisto, kar to ureja nekje v vesolju, da se tako zgodi, je precej navihana turistična agencija.

Bila sta napovedna dva zaporedna dneva brez vetra in dežja, ki spodaj pod Kvarnerjem nista prijetna, če si na morju.

Lesena, več kot pol stoletja stara nekoč barka za prevoz tovora med celino in otoki je končno vžgala in rezala gladino mimo Grgurja in Golega otoka. Ko človek razmišlja o tem, kakšno bo potovanje, je to, kot bi se šel boga, saj misliš, da bo vse, kot si si zamislil, potem pa se pokaže, da so tvoje dejanske sposobnosti v svetu teorija, ki je bog ni požegnal.

Ne moreš ti vesolja in boga učiti, kaj ti je namenjeno. Skratka, cilj je bil mesto Cres. Tam je privezana nekaj desetletij odslužena ribiška barka, ki jo je treba pripeljati na današnje izhodišče poti. No, dokler misliš, da ima barka motor, si predstavljaš, da se bomo z avtom odpeljali na Krk, s Krka s trajektom na Cres, tam sedli na barko in se s Cresa in okoli Cresa in potem vzdolž Krka odpeljali nazaj na celino. No, vmes je še nekaj milj in dolgih ur morja.

Ker starina na Krku nima motorja, je treba na pot z lesenjačo, ki je pravkar vžgala, pot bo dolga vsaj deset ur, tam prespiva, drugo jutro naveževa starino za najino čudovito obnovljeno lesenjačo in jo prišlepava nazaj na celino, kakšnih dvanajst ur naj bi trajalo.

Če bo vse v redu.

In je bilo. Pot tja in nazaj je bila nekaj krajša od pričakovane. Tja grede sva bila potnika z željo rešiti staro barko, ki jo bo prijatelj na novo rodil, nazaj grede sva bila barkovleka, ki je povsem odvisna od starega traktorskega motorja, ki se muči v valovih na koncu Cresa in ki ga je treba malo operirati še kar blizu trajektne luke, kjer vozijo na in z otoka pločevinaste turiste.

Malo je hecno, ko se zibaš na morju z dvema defektnima barkama, se pravi z eno brez motorja sploh in z drugo, ki trenutno ne zganja hrupa.

Ampak stari motorji so zvesti kot Penelopa, žena junaka Odiseja iz grške mitologije. Penelopa je znana po svoji zvestobi in vztrajnosti med Odisejevim dolgim potovanjem. Odisej, naš človek, je namreč dlje zdržal pod vodo kot doma. Medtem ko je Odisej potoval in se soočal s številnimi preizkušnjami, je Penelopa doma v Itaki vztrajala, branila svojo zvestobo in spretno odvračala prošnje snubcev, ki so želeli prevzeti njeno roko in oblast nad Odisejevim domom.

No, v bistvu je ženska zvestoba kompleksna zadeva, ne gre le za čustva in meseno veselje, precej je vse povezano tudi z ekonomijo.

Da bi to spoznal, ti ni treba poznati grške mitologije, dovolj je, da poznaš ženske. Ženske te naučijo, da je za mir v družini potrebna ekonomija, ki vzdrži in vzdržuje več kot le osnovne želje.

Če je tako, je zvestoba v zakonu precej bolj mogoča, no, ni pa samoumevna.

Seveda je razlika med starim traktorskim motorjem in ženskami. Petdeset let star motor je precej lažje vžgati kot kakšno njegovo sošolko v ženski podobi, sliši se pa podobno. S tem, da lahko motor, če je preglasen, ugasneš.

Kakor koli že, vsako potovanje po Kvarnerju je tudi potovanje po spominih na njih. Še največ se jih veže na obalo čez, na Istro, nekaj pa tudi na otoke tam spodaj, in ko premišljuješ o tem, ti je jasno, da si bil na dolgem potovanju, na katerem se nisi nič naučil.

Kdor pravi, da razume ženske, je bedak ali lažnivec, verjetno pa je oboje.

Kar se mene tiče, so ženske nekaj najboljšega na svetu, so kot Triglavska Severna stena. Mika te, a ko plezaš v njej, si se morda zajebal.

Ko prideš na vrh, si srečen, ampak to je bil le en vzpon v sončnem vremenu. Po tem te čaka planinska transverzala v velikokrat slabem vremenu.

Ampak, a ne, ne pokličeš ti poti, pač pa potovanje tebe.

Vleče se pot nazaj, ja, prijatelj Matjaž, ki je znak za zanesljivost in iznajdljivost, pravi, da taka pot ni za vsakega. Da bi marsikdo scagal, ker se ti med barkošlepom v v teh včasih muhastih vodah lahko kaj zatakne za nohte.

K sreči sreča ne spremlja le modrih, pač pa tudi bedake, in nama je šlo zato dobro.

Vedno, ko se peljem mimo Grgurja in Golega otoka, se mi obrne želodec, kakšna je bila ideologija, ki je dovolila hiranje in umiranje v tistem kamenju. In če pomislim, da so nekoč po Titovem ukazu več kot 14.000 političnih zapornikov poslali na Goli otok. Med zaporniki so bile tudi ženske.

Tiste, ki so politične nasprotnike izdajali, so nagrajevali: leta 1953 jih je bilo 36 razglašenih za narodne heroje, nekateri pa so postali tudi visoki diplomati.

Škoda, ker William Shakespeare ni živel malo kasneje, Macbetha bi lahko napisal veliko bolje. Ta drama je polna krvavih preobratov, političnih spletk, izdajstva in nasilja. Glavni lik, Macbeth, postane obseden z željo po moči in prevzame krvavi pot do prestola, kar vodi v uničenje tako njega kot njegove družine.

No, v poznem popoldnevu sva srečno prispela v lučico pod Velebitom.

Sedel sem v avto in se veselil domovine in vseh mojih, kar je vse stran od Grgurja in Golega otoka.

Spet na novi poti. Kot tudi barka, ki čaka na novo življenje, privezana spodaj pod Jadransko magistralo, cesto, ki me vodi nazaj in naprej. Cesto je dal narediti Tito. V vsakem je nekaj dobrega, tudi če je gradbenik.