Ne me basat': Nekaj se dogaja, je rekel Aladin

Svet se spreminja na bolje. »Nekaj se dogaja,« je dejal nekdanji vrhunski športnik, srečal sem ga po naključju, bolje, nepričakovano, za robom zadnje slovenske vasi na zahodnem severu države.

Svet se spreminja na bolje, ker nas veliko več začenja razumeti, da je na svetu veliko preveč stvari, ki sploh ne bi smele obstajati.

Zdi se, da ljudje vedno več razmišljamo, čeprav, a ne, to zelo dobro skrivamo. Nekoč so velikokrat rekli, »ne razmišljaj preveč, saj ti to lahko škodi«.

Pa ne zato, ker velja, da če ne razmišljaš, te v glavi nič ne boli. In da če nimaš pameti, tam ne moreš dobiti tumorja.

Preveč razmišljanja ne more škoditi, škodi pa zagotovo, če o tem, kar razmišljaš, preveč govoriš.

Ja, madona, zakaj pa bi morali drugi poslušati to, o čemer ti razmišljaš? Mnogo ljudi veliko premišljuje, pa tega ne nabija naokoli kot ne vem kaj, kar bi morali vedeti vsi.

En indijski model je dejal, da se pravega znanja ne doseže z razmišljanjem. Da je pravo znanje tisto, kar smo; tisto, kar postanemo.

Nekako naj bi to pomenilo, da smo tisto, kar počnemo, da smo tisto, kar drugi vidijo iz naših dejanj.

Recimo, predsednica države je pevka. Bolje, rada poje. V resnici ne le da lepo poje, poje dobro. Najbolje zanjo pa je, da je zapela pravo pesem ob pravem trenutku. Po tujih notah.

Upam, da bo še več pela in veliko manj pogosto komentirala stvari. Ker prvo pomeni, da kaže, kar je, drugo pa, da kaže, kaj bi rada bila.

To so za nas spodaj pomembne stvari.

Ker mi stvari le vidimo in ljudi sodimo po dejanjih, ki so nam na ogled.

Sveto pismo nas opozarja, da moramo biti na planetu, za katerega je bilo napisano kot priročnik, previdni.

»Imeti videz pobožnosti, vendar zanikati njeno moč. Takih ljudi se izogibajte.«

Tisti, ki imajo obliko pobožnosti, so tisti, ki le navzven razkazujejo vero. Predstavljajo se kot pobožni, vendar je vse za predstavo. Za njihovo vero ni nobene moči, kar dokazuje dejstvo, da so njihova življenja nespremenjena. Govorijo o Bogu in živijo v grehu, in ta ureditev jim ustreza.

Se pravi, da moramo biti tudi glede tega, kar kažemo z dejanji, previdni.

Prehitro obsojanje je čisto sranje, tudi po Bibliji: »Zato nimate opravičila, o, človek, vsak izmed vas, ki sodite. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš samega sebe, ker ti, sodnik, delaš iste stvari.«

Zdi se mi, da zaposleni v javni upravi Biblije svetujejo, naj si vzamemo čas tako za tisto, kar se nam zdi, da je, kot za ono, kar se nam zdi, da ni.

Naj opozorim, da to niso nasveti ta farških ali uporabno orodje Cerkve kot ustanove, pač pa ono, kar je bilo zapisano v časih pred časom, ki ga živimo. »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32).

Pri Svetem pismu je fino, ker je v resnici še najboljši priročnik za neverujoče. Mislim, brezplačno se lahko učijo iz nje, pa za to Bogu niso nič dolžni. Le sebi, če tako čutijo – in če ne, pač ne.

Verujoči imajo kakšno skrb več, vsaj v teoriji.

To je to. »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Čudovita obljuba, ki jo je mogoče jemati resno, še posebno ko čutite potrebo po nekakšni ozdravitvi – pa naj bo težava poškodba, bolezen, finančne stiske, težavno razmerje ali kar koli drugega.

»Ni lahke poti od zemlje do zvezd,« je dejal Seneka. Namreč, prej postaneš dober pevec kot dober predsednik.

Namreč, a ne, če praviš, da imaš rad vse ljudi, svojega brata pa ne maraš, si še vedno v senci.

No, da bomo ugotovili, kaj je res in čigava pesem je od srca, bomo morali malo počakati. Da bomo ugotovili, kdo je res tam, kot je videti, da je.

Avtor Malega princa je dejal, da moramo potrpeti tudi prisotnost nekaj gosenic, če se želimo seznaniti z metulji.

Čas prinaša veliko odgovorov, se zdi, da je to še največ, kar si človek upa reči; sam si ne bi upal zapisati, kaj je resnica, in da čas prinaša resnico.

Resnica je le, da so po vsem svetu predsedniki držav in premierji izbranci ljudi, ki imajo v rokah največ denarja in pa, če se sliši manj grdo, največ politične moči, in na oblast pridejo samo zato, da so hišniki v dvorcu njihovih želja.

»Vaša želja je zame ukaz,« je način vladanja po svetu, za vladarje na daljincu. Ne pri komandah na začetku, pač pa pri koncu žice.

»Tvoja želja je moj ukaz.« To je stavek, ki izvira iz arabske ljudske pravljice Aladin in čarobna svetilka. To je džin, Duh, rekel dečku, ki ga je pričaral. Mišljen je kot izjava hvaležnosti za izpustitev iz ječe svetilke, ki jo je Duh izjavil zelo resno.

V starodavnih mitih in verskih tradicijah iz arabskega sveta so bili džini nadnaravna bitja, ki pripadajo svetu duhov, na pol poti med svetom angelov in ljudi. Pogosto so bili povezani z demoni in so imeli zle lastnosti.

Po nekaterih virih je Bog sprva ustvaril tri vrste inteligentnih bitij: angele, džine in ljudi. Od teh treh imajo samo džini in ljudje svobodno voljo in lahko izbirajo med dobrim in zlim. Zato so, čeprav je bil lik džinov na splošno povezan z zlom, lahko imeli tudi dobrohotne in pozitivne vidike. Po nekaterih virih naj bi se džini delil na »vernike« in »nevernike«.

Verniki so bili dobri džini, ki so sledili božjim naukom, medtem ko so bili neverniki nezvesti duhovi, povezani s hudičem in demoni.

Nadalje, po islamskih verovanjih bi lahko tako ljudi kot džine sodili in jih prisilili, da se soočijo z morebitno odrešitvijo ali prekletstvom.

Zato je med »Tvoja želja je moj ukaz« po Aladinu in »Vaša želja je zame ukaz« po služabnikih na daljincu res velika razlika.

Svet se spreminja na bolje. »Nekaj se dogaja,« je rekel Aladin.