NE ME BASAT': Nekega jutra, ko imaš sedemdeset let
Stala sva pred dvigalom v naselju, takrat še malo na robu mesta; blizu sva živela, njegov blok je bil blizu mojega.
Bilo je po treningu karateja.
Menila sva se o tem, kako v življenju začeti na novo. Mislim, zakaj ne začeti nečesa na novo, ko vidiš, da je staro že davno preseglo svoj rok trajanja in so ostale samo črepinje, in ko po teh črepinjah hodiš bos, so same bolečine in nobene poti naprej.
Stojiš lahko le na mestu, pa še to boli.
Kot bi bilo danes … Tako in drugače. Iste misli, isti stavki. Trideset let nazaj. Da ti v življenju lahko zamenjajo kolk, koleno, vtaknejo stekleno oko, prišijejo rezervno uho, ja, zamenjajo celo srce, ledvica, jetra, pljuča, skratka, vse v telesu – le nečesa nam nihče ne more zamenjati.
Časa. Časa za pravo življenje in ljubezen. Veliko velikih ljubezni.
Dlje ko stojimo med črepinjami, manj časa nam ostane na naši premici trajanja, drsnik na njej se ves čas pomika v desno, in bolj ko ga pustimo pri miru, manj nam do konca ostane časa, ki bi bil lahko lepši.
Tiste dni mi je tudi govoril o neki pesmi, ki jo bo napisal, o nekakšni črni kitari. Ena taka čudna nežnost v času, ko je bilo vse v rokenrolu, in ne govorim le o glasbi.
Nekaj kasneje sva šla s hčerjo na njegov koncert, v atrij, v Stari Ljubljani. Dekle je bilo čisto majhno, a otroke je najlažje indoktrinirati, ko še nič ne zastopijo, bolje, ko razumejo s srcem.
»Kdo je zmagal,« je dejala deklica, ko jo je, spečo v mojem naročju, zbudil silovit aplavz.
Midva, midva, sem ji rekel, čeprav mi v ušesih niso odzvanjale noreče dlani okoli mene, pač pa njegove besede, ki mi jih je namenil med koncertom.
»Evo, ta pesem pa je še za enega, ki ga je treba potegniti iz dreka.«
Itak. A ta porod je bil težek in dolgotrajen.
Urednik Sobotne priloge mi je dejal, naj zanj napišem Portret tedna. Njega. In mi dal napotek, naj se malo pomenim z neko gospo, kako to storiti. Gospa, precej starejša, je vedela o njem vse. Najini pogovori so bili sijajni. Bila je modra, načitana, izobražena in pismena, v resnici bi morala napisati besedilo ona.
Pa ga ni zmogla.
Ker je bila zaljubljena vanj, ne da bi to kdo vedel. Razen nje in mene, ki sem to ugotovil.
Potret je bil zame neskončno pomemben. Tudi gospa je bila zadovoljna. V Sobotni prilogi še ni bilo rocka na ta način. Nesrečnih ljubezni menda tudi.
Pomagal je tisti nepozabni koncert v Križankah in Od višine se zvrti.
Boris Cavazza je takrat dejal, da bi moral vse pesmi prepesniti v angleščino in jih poslati na sto naslovov v London. Boris je bil njegov dobri prijatelj.
Hvala bogu, da ni bilo tako. V nekem trenutku so se okoli njega začeli gibati čudni ljudje. Zaskrbelo me je zanj, preveč svetla duša je bila na voljo onim, ki so se izgubljali v svoji črnini in so si na to čudno pot želeli sposoditi še tiste, ki žarijo svetlobo.
Pa se je razblinilo v dobro, ni jim ga uspelo potegniti v noč duše, kjer plešejo preračunljivi in je spletkarjenje glavna vera v obstoj.
Nekega dne me je prišel obiskat v Bohinj, skupaj z danes ženo, takrat sta ravno dobro začela, in, jasno, rekel je, da gre malo za Savo pogledat za ribe. Vrnil se je s sijajnim ulovom, ne vedoč, da se ni še nihče, kot se je on. Ribiškega nadzornika tiste trenutke po ne vem kakšni božji milosti ni bilo tam. Sicer je bil vedno. Tudi če bi imel karto, bi imel v vrečki petkrat preveč.
Ej, si videl, kakšne ribe sem ujel?
»Mrtev je,« je kriknila M. »Mrtev je.« Pa ni bil. Res je, da smo se s terencem sredi noči nekajkrat preobrnili po prekmurski ravnici. Avto je ležal na boku, vrata so bila tako težka, da jih nisem mogel odpreti. Treba je bilo z nogama razbiti sprednjo šipo in ga izvleči skoznjo na varno.
Bil je živ, tako trdno je spal, zadaj, da se sploh ni zbudil. Med vlečenjem na plan je bentil, ker ga budim …
Odšel sem po pomoč.
Polje je bilo blatno kot ovinek, ki nas je vzel. Iz teme in goste megle so se posvetile luči. Nesrečo smo imeli, sem povedal policistom.
Nenadoma se je iz teme pojavila M., policista nista mogla verjeti, da je to ona. Bila sta povsem šokirana. Čez minuto je iz megle pritaval še on. Najslavnejši pošteni Prekmurec.
Biti policist je nor poklic, bi rekel.
Odpeljali so nas na varno k njegovemu najboljšemu prijatelju, do mlina. Ej, Štefan, kje se zdaj smejiš? Do jutra smo še nekaj spili, čeprav nam je bilo slabo.
Drugo jutro je s počenimi rebri, niti stati ni mogel, v Kidričevem odpel ves koncert do konca, šele nato smo se vrnili domov.
V bolnici me je obiskala M. Vesela sva bila, srečna, da smo vsi živi. Bog je pazil na nas, zdravniki so nas lepo pokrpali, koncert je šel do konca, skupaj smo se zalepili do konca.
Tiste vratne ovratnice, ki jih prinese taka nesreča, imajo svojo zgodbo, a to naj bo za kdaj drugič.
Ko je dobil prvo hčer, nas je skupaj odneslo na smučanje. Takrat se je v parlamentu zgodil Pucko in njegovo ogorčenje nad to politično raboto je bilo najpristnejše. Če bi Đuro delal reklamo za socializem in ne za avte, bi dejal: »Če bi bilo po moje, bi bili vsi socialisti.«
Pa je ne dela. Đuro je v zgodbi zaradi prilike.
Socialist. On, ne Đuro. Ja, to je. Eno srce za kar je prav in za ljudi.
Ko sta se z Evo poročila, je bila v Panoniji naših besed veselica do konca. Ko sem se vračal v Ljubljano, sem se znašel z avtom malo v Muri, nato pa namesto v Ljubljani na snežnem stadionu v Mariboru. Sindikalni žur upokojencev. Jožef Školjč je ostal na cesti nekje okoli Beltincev pri domačinih do jutra in čez, to vem. Jožef je dober.
Ko je začel nastopati z bando, je bil dan, ko so se znašli v Izoli in je šla banda jadrat oziroma na barko. Neskončni beltinški modeli. Prvič sem ga videl z uro. Rokerji ur pač ne nosijo.
Zakaj jo imaš, sem ga pobaral. Si postal tak konformist?
Ma ne, samo da vem, kdaj jim moram dati zdravila.
Potem je življenje obrnilo, da sva se manj videla. Bil je v meni, ves čas, včasih sem šel na njegove koncerte, ne da bi on to vedel.
Ko je praznoval obletnico poroke, nas je povabil, tiste, ki smo bili prvič tam, da se srečamo.
Bil je dan neskončnih sanj, zavit v spomine in zalit z nežnostjo.
Spet smo bili v hiši, kjer smo si lizali rane po tistem prevračanju. S Polono pri njem ob Muri. Pri Smeju, vdova, Luka in Valentina.
Kako lep dan je bil.
V Šiški so mu Izštekani pripravili zidanje spomenika v živo. Bizovičar je izpadel neumno, a mu Vlado zagotovo ni zameril. Ve, da mu je človek želel sporočiti, kako rad ga ima, a da se šele uči izražati čustva, ko je drugače. Zapel je dobro, potem, in to velja.
Najlepše mu je zagodel Šerbedžija par dni prej, ko nas je povabil na rojstni dan.
Zdaj je sklepal skupaj sedemdeset let.
Kako dobro je, da je imel onega davnega dne, ko sva po treningu karateja razmišljala o tem, kako naprej, dovolj poguma, da je to storil.
Brez Eve bi na svetu itak ne bilo nič in zanj to velja prav isto.
Reka, poje.
Če se vprašalo bo, kaj bi rad bil,
kaj bi rad bil, če bi še enkrat živel,
rad bi bil reka, voda in led,
ko stopiš vame, objameš ves svet.
Ne me basat', da ni dobro biti zgolj nevidni sopotnik onega, ki jo poje.
